Državljanska pobuda za zagotovitev pitne vode na domačiji Jorasovih

Podpisniki pobude zahtevamo od pristojnih, da se na naslovu Sečovlje 1 za družino Joška Jorasa zagotovi začasna vendar normalna oskrba s pitno vodo za ljudi, živali in razstline. Začasnost razumemo kot stanje do dokončne soglasno urejene meddržavne meje. Menimo, da je Sečovlje 1 še vedno vpisano v  seznam hišnih številk na območju Občine Piran in posledično tudi sestavni del Republike Slovenije. Zaradi tega in na podlagi tega izhajajo izključno zgolj in samo vse zakonite pravice in obveznosti med Joškom Jorasom na eni strani in lokalno skupnostjo ter Republiko Slovenijo na drugi strani pri zadovoljevanju osnovnih človekovih potreb. Ne predstavljamo si, da bi se lahko zgolj na podlagi mnenja določenega uslužbenca zunanjega ministrstva RS ljudi napotilo na sosednjo državo, kljub dejstvu, da prenos državnih obveznosti in pristojnosti med državama ni medsebojno urejeno. Takšen pristop bi bil vzorčni primer, ki bi imel za posledico, da bi v bodoče vsak predstavnik na obmejnem območju dobil s tem legitimno pravico, da bi se začel dogovarjati s sosednjo državo v kolikor Republika Slovenija svoje oblastne vloge ne bi izpolnjevala v njegovo zadovoljstvo.

V ospredje prihaja problematičnost stanja, kjer država, ki opušča dolžno ravnanje, posega z ustavo RS 70a člen in občinskim odlokom o oskrbi s pitno vodo v občini Piran zagotovljene državljanske in človekove pravice.

Strnjeno se začasna vendar normalna oskrba s pitno vodo zahteva iz naslednjih razlogov:

  • ker sta do sedaj tako upravljalec (Rižanski vodovod) kot odjemalec Joško Joras že vložila finančna sredstva in je vse pripravljeno za alternativno dobavo vode po parceli 5480, 2632 k.o. Sečovlje kot javno dobro občine Piran;
  • ker so dana vsa soglasja, da se zagotovi alternativna oskrba s pitno vodo;
  • ker je izogibanje oz. prelaganje odgovornosti pri zagotovitvi pitne vode kršenje osnovnih človekovih pravic;
  • ker je enostransko opuščanje pristojnosti do sosednje države v nasprotju s 4. členom ustave  RS;
  • ker se upravljavci lokalnega vodovodnega sistema ne morejo izgovoriti na nepristojnost, saj je takšno početje neskladno z ustavo Republike Slovenije, kjer je v 70a. členu zapisana pravica do vode;
  • ker je nesmiselno birokratsko sprenevedanje, da se naj Joško Joras v svojem imenu sam dogovarja s hrvaško oblastjo, saj mora biti vsakomur jasno, da je potrebno pri urejanju meddržavne meje urediti tudi prenos infrastrukture iz ene v drugo državo, kamor vodovodni sistem vsekakor spada;
  • ker je Joško Joras kot odjemalec do sedaj vestno izpolnjeval obveznosti, smo mnenja, da mora tudi nasprotna stran izpolnjevati obveznosti, ki jim jih nalaga zakonodaja in splošni pogoji za dobavo pitne vode na tistem območju;
  • ker pri urejanju meddržavnih problemov državljani ne smejo trpeti pri zagotavljanju osnovnih človekovih pravic, saj takšno početje ni v duhu slovenskega humanizma in Evropske skupnosti;
  • ker je s tem, ko je polletno prehodno obdobje od odločbe arbitražnega sodišča že zdavnaj mimo, in ni videti, da se bodo stvari v kratkem uredile, je izgovarjanje na določila odločbe arbitražnega sporazuma popolnoma neustrezno stališče;
  • ker se zagovorniki Evrope brez meja morajo zavedati, da ni nobenega pametnega razloga, da se oskrba s pitno vodo prekine zaradi neurejenih meddržavnih mej;
  • ker je vodovodni sistem v javnem dobro, imamo državljani vso pravico vedeti kako se ravna s skupno lastnino in zakaj bi jo enostavno prepustili drugi državi brez ustrezne kompenzacije in nenazadnje
  • ker vladne in nevladne ustanove (Mirovni inštitut, Varuh človekovih pravic, Amnesty International, Občina Piran, Vlada Republike Slovenije) in politične stranke, ki bi morale skrbeti za varovanje človekovih pravic, svoje vloge ne opravljajo v zadovoljstvo državljanov.