Vrnite Šavlijevim otroke!

Podpisala sem peticijo, prebrala vse komentarje in seveda tudi članek Jane Zupančič v Nedelu,z dne 28.4.2013. Globoko v meni se je nekaj premaknilo in moram se oglasiti. Ja, kaj se z nami ljudmi, z inštitucijami in družbo dogaja. Smo res postali tako zaslepljeni s potrošništvom, da smo to postavili na oltar kot "boga". Smo se res pripravljeni za obrambo tega "boga" odreči človečnosti, čustvom, naravi. Le kaj nam je, da roditeljema, staršena, ki nočesta častiti tega "boga" odrekamo pravico, da živita po svoje, da imata rada svoje otroke, jih vzgajata po lastnih, drugačnih vrednotah. Ali je to res tak greh, da je potrebno treščit v to družino z vso silovitostjo, jo razgnati, razhajkati in uničiti. Ali smo pozabili, kako so še ne tako dolgo gor rasli kmečki, delavski, dninarski, viničarski in drugi otroci. Prav vsak od nas bi med svojimi predniki našel take. Brez televizije, polnih škatel bonbonov in čokolad, pa raznih nepotrebnih igrač, pametnih telefonov in tablic, pa super superg, pa fensi jopic itd. so zrasli v delovne, poštene in pametne ljudi, ki so nam pustili dosti tega, na čemur lahko gradimo naprej. Ja, ker Šavlijevi niso po naši podobi, jim moramo vzeti otroke, da jih ne bodo "pokvarili", saj samo mi častilci "boga potrošništva" vemo, kaj je za njih dobro. Ja, kaj bo ljubezen, toplina, smeh in varnost, to pa ja ni nič, brez tega lahko živijo, glavno da častijo našega "boga". Kdaj se bomo ljudje zavedli, da je sprejemanje takšnih stališč in posledično ravnanj inštitucij zanka za vse nas. Kaj to pomeni, da bo inštitucijam dovoljeno porezati vse, kar štrli iz teh stališč in onemogočiti vsakega, ki bi si to drznil? V čudno družbo to vodi. Me je strah izgovoriti njeno ime.