Prepoved uporabe vseh pirotehničnih sredstev brez izjem.

Včeraj zvečer po pričetku pokanja petard je moja starejša psička zaprosila, da jo spustim na stopnišče v bloku, kjer je odmev pokov najmanjši. Kljub temu jo je pograbila panika in je brezglavo ušla iz bloka, za njo pa še mlajši kuža. Za ta panični pobeg nisem vedel, dokler me ni poklical prijatelj po telefonu in mi povedal, da sta moja dva psa v nekem bifeju na povsem drugem koncu Lucije.

Če ne bi bilo tega prijatelja v tistem trenutku tam, bi ju jaz iskal po celi Luciji, ne da bi vedel, kaj je z njima. Do tega bifeja sta prečkala vsaj dve cesti, kar je bilo še posebej nevarno, saj v stanju panike nista mogla biti pozorna na avtomobile.

Omejenim ljudem je težko karkoli dopovedati, saj si ne pustijo odvzeti nobenea dovoljenega "užitka". Edina rešitev je torej prepoved in sankcioniranje z visokimi kaznimi. Ne bi bilo odveč tudi organizirati prostovoljce, ki bi prijavljali kršitelje. Na žalost je večina metalcev petard osnovnošolskih otrok. Za njihovo ravnanje so seveda odgovorni starši. Priznam, da sta tudi moja dva mulca metala petarde, vendar so v tistih časih metali male pokalice, saj ti. avstrijske petarde še niso bile tako razširjene. Moč današnjih petard je nekajkrat večja, poleg tega pa se v prosti prodaji dobi tudi rakete, ki eksplodirajo na veliki višini, tako da je učinek poka še širši, ko če poči pri tleh.

Za pokanje petard ni nobenih racionalnih razlogov, zgovarjanje na nekakšne običaje in tradicijo "odganjanja duhov" pa je za urbana okolja v 21. stoletju nekaj smešnega. Za vse grehe, ki jih človeštvo vsakodnevno izvaja nad naravo, živalmi in okoljem, niti 100 atomskih bomb ne bi pomagalo pregnati vse zlo, ki smo ga nakopičili.