Samozaposleni v kulturi so nesprejemljive stranske žrtve reform

Samozaposlen v kulturi sem od leta 1986, pri vsaki spremembi ureditve statusa kulturnikov je bila naslednja rešitve finančno neugodnejša in birokratsko bolj zapletena. Pripevke si vseskozi plačujem sam. Leta 2001 sem imel težko operacijo, po kateri sem bil več mesecev na bolniški. Zamislite si situacijo, ko si kot samozaposlen v taki situaciji in imaš družino. Zgubiš stranke, prvih 30 delovnih dni si plačaš sam, nato dobiš glede na prispevke bolniško, ki praviloma komaj zadošča za preživetje. Kako se v tej konkurenci na trgu spet vrnit in pridobit stranke, sploh, če imaš še kakšne posledice operacije. Na takšnih točkah je potrebno poiskati odgovore. Nihče ne želi bežat od dela, nasprotno, vendar kako do denarja za najemnino, do plačila vseh stroškov, do sredstev za delo? Sedaj sem štiri mesece pred pokojem na borzi, ker pač za teh par mesecev nimam dela, ki bi ga lahko zaračunal. Na to je treba bit pripravljen, predvsem pri finančni nedisciplini in okornosti davčnega birokratskega aparata.