Utrujena sem. 

27 let gledam v ta svet in včasih me dela srečno.

Dejstvo, da se moram pod isto luno, v katero zremo vsi, pod istim soncem, ki nas greje vse, na isti zemlji, boriti za svoj miren in varen obstoj bolj kot nekdo drug, pa me žge kot sveža rana. Vsak dan. 

Dejstvo, da mi drug to iz vsega srca želi in se celo bori proti meni, ko pa mu sama želim samo ljubeče, varno in mirno življenje, ko z eno škodljivo gesto ne posegam v njegov obstoj, pa je kot sol na to rano. 

Besede bolijo. Ljudje, moji ljudje, vsak dan znova preverjajo stanje na tej strani. Tako nesmiselno, skoraj otročje, hlepimo po podpori. Vsak dan me režejo besede tistih, ki neusmiljeno udrihajo po nas, ki nam želijo dokazati, da nismo normalni, nismo naravni, da nismo ljudje. Nam govorijo, da nas sprejemajo, kot da je to, koga ljubim, potrebno sprejeti. Kot da se je skoz to potrebno prebiti, preboleti. Učite me, da me mora biti sram najlepšega, kar se mi je zgodilo. In učite me, da si ne zaslužim družine, ki si je želim. Učite me, da ste vredni več od mene, da štejete več od mene. Da nisem vredna življenja, kot ste ga vredni vi. Učite me, da bolečina, ki jo čutim, ni pristna.

Vi ne veste. Vi niste zmožni čutiti, kar čutim sama. Ne tako. Po vas niso udrihali odkar ste se zavedli samih sebe. Tako ali drugače. Vas ne reže na pol zlobna kombinacija črk na računalniškem ekranu. Vas ni sram, da ljubite.

Želim si, da bi lahko bila ob deklici, ki mi je bila kot hčerka, ob punčki moje partnerke, moje ljubezni, ko je odločno zrla bolezni v oči. Zakon, ki ga sprejemamo danes, bi mi omogočil, da ji še enkrat povem, kako rada jo imam. 

Resnično upam, da se ta burleska kmalu konča. Tako ali drugače. Ker imam dovolj. Otopela sem. Utrujena sem. 

#1612: -  

 mnogo sem jih prebrala a tale pa me je zadela naravnost v srce. molila bom zate in da se zakon uresniči. če pride do referenduma, bom obkrožila: ZA! zakon. 

#1612: -  

 Počutim se zelo podobno. Žalostnega. Sočustvujem s teboj, ljuba sotrpljenka. A enkrat nam bo boljše, boste videla. Enkrat, ko se z našimi življenji ne bo več igralo, ko nas ne bo več grabil strah, kaj nas čaka jutri.

Celo življenje sem si želel družine in otrok, nikoli mi niso bili dani pa samo zato, ker sem bil s seboj odkrit. Vedno. Pa se bojim, da je pri mojih poznih štiridesetih zdaj prekasno zame. 

Želim si, da bi lahko puščal svet lepši za svoje otroke. Pa nimam niti otrok niti svet ne postaja lepši okrog mene kot kaže. A si vseeno želim, da bi šlo na bolje, Srčno srčno si želim. Da bom lahko videl srečo v tujih očeh, da bo mogoče nekdo nekje dobil, kar meni ni bilo namenjeno. 

V žalosti smo vsi enaki, sestra. Vztrajajte in borite se. Čakajo vas lepe, srečne stvari. Ne obupajte.