#2: -  

 Večino otroštva,  do zaposlitve in še nekaj let sem živela pri starih starših. 

Lepo smo živeli in se razumeli, čeprav so bili ( po mojem mnenju ) dokaj strogi.

#2: -  

CSD nikoli ne odda otroka drugi družini (rejniški), če ni v družini hudih stvari, ogrožena varnost (nasilje) in odnosov, ki v veliki meri zelo slabo vplivajo na otrokov razvoj in zagotavljajo ponavljanje vzorca nasilja, alkoholizma v naslednjo generacijo. Socialni delavci vedno skušajo dogovorno urejati odnose z vsemni vpletenimi in to je prostor, kjer imajo vsi možnost predstaviti svoj pogled in iskati skupen dogovor. Če eden od sogovornikov odstopi od pogovora, so socialni delavci dolžni sprejeti, za otroka najperspektivnejšo odločitev. Sogovorniki redko prekinejo pogovore, ker hitro vidijo, da jih strokovni delavci slišijo in iščejo rešitev skupaj z njimi. Do prekinitve pride, ko se vmeša tretja oseba (sorodnik, odvetnik, politična stranka, sosed, ulica). Potem so pritiski na "stare starše" enormni in občutki krivde ob "nezmožnosti" za skrb za otroka, preveliki. Ko pa se v vse to vmeša še denar in preživnina, rejnina, ki je žal prepogosto, edini cilj pri dogovarjanju o skrbi za otroka, pa hitro postane jasno, kdo ima iskrene interese za skrb in zdrav razvoj otroka.

Otroci v drugi družini pogosto zaživijo prenovljeno življenje in hitro napredujejo v razvijanju svojih potencialov.

Ob sodelovanju vseh vpletenih se zagotovijo redni stiki z otroki/vnuki in življenje vseh je lepše in kvalitetnejše.