Spoštovani,

kar ste napisali drži. Morda bom tudi v tem sporočilu malce kritičen in me bo kdo popljuval verjetno.

Menim, da bi teh helihopterjem moralo biti več kot le samo en. In verjamem, da je reševanje precenjeno ampak včasih se ljudje ponesrečimo zaradi lastne neumnosti. In tukaj bi morali žal plačati tudi mi neumneži, ki rinemo v gore neopremljeni pravilno in zato smo breme Vas. Cenim požrtvovalnost ampak reševanje bi bilo treba biti plačljivo, če smo zaradi neumnosti se poškodovali sami in če smo bi bili slabo opremljeni.

#3: Vodnik PZS -  

 Hvala za podporo in mnenje. Ja, tudi sam sem bil udeležen v nekaj reševanjih, kjer bi rešencem z največjim veseljem izstavil zasoljen račun za njihovo brezmejno malomarnost in nevednost. Vendar moram reči, da sem po temeljitem premisleku prišel do zaključka, da uvedbe plačevanja reševanja ne podpiram - pač moje osebno mnenje po letih dela in opazovanja dogajanja.  Takšni malomarneži so, po mojih izkušnjah, v manjšini. In ne bi bilo prav, da bi vse "udarili po žepu" zaradi njih. Že tako plačujemo visoke davke in prispevke in prav je, da to dobimo nazaj v obliki storitve. Sta pa tu še vsaj dve, tri temi:

če se vpelje plačevanje reševanja (podlaga za to je že v zakonu, a si tega nobena vlada doslej ni upala vpeljati), to pomeni nov posel za komercialne zavarovalnice - tako kot npr. v Avstriji. S tem pa se avtomatično začne tudi komercializacija samega reševanja, saj bodo razna podjetja našla v tem poslovno priložnost, ki je sedaj ni.  Ko se enkrat začne helikoptersko reševanje kot komercialna/podjetniška dejavnost, pa se odpre Pandorina skrinjica, ki jo bo težko obvladovati. Namreč, večina stroškov heli reševalne službe je fiksnih-so neodvisni od števila reševanj. Prihodki pa so v tem primeru odvisni od števila prepeljanih pacientov - torej je interes takega podjetja, da jih prepelje čim več (takih, ki imajo zavarovanje, seveda - tistih, ki ga nimajo, ne morejo/ne smejo zavrniti, jih pa kasneje terjajo preko odvetnikov, sodišč...)  To tudi pomeni, da je pritisk na pilote, da letijo v mejnem/slabem vremenu - in to drastično povečuje tveganje za nesreče, poleg tega prihaja tudi do "dirke za paciente" med konkurenčnimi reševalnimi podjetji. Vse to se danes že dogaja v Avstriji, bile so že smrtne nesreče na ta račun. Še mnogo huje je to v ZDA, kjer so ta sistem prignali do skrajnosti. Nisem prepričan, da si to želim - rajši tu in tam "požrem" kakšnega bedaka, ki je zakuhal reševanje čisto po nepotrebnem. (dokler je tega sprejemljivo malo)

Drugi problem je, da si ljudje, ki ne bodo imeli zavarovanja, (marsikdo si ga bo težko privoščil in bo pač kockal, češ, saj bom previden...) v težavah ne bodo upali poklicati na pomoč - dokler ne bo že res hudo / prepozno. Se je tudi že zgodilo.

tretjič: zakaj bi zaračunavali reševanje nekomu, ki je šel opremljen v hribe za vikend in se tako rekreira in pozitvno vpliva na svoje zdravje, pa se mu je kljub vsej previdnosti zgodila nesreča, ne zaračunamo pa stroškov zdravljenja nekomu, ki vikend preždi pred ekranom s pivom, cigareto in čipsom - in si prideluje bolezni, ki zahtevajo tudi drago zdravljenje?

četrtič: policija včasih porabi ure in ure helikopterja za npr. iskanje pogrešanih oseb. In med njimi so tudi taki, ki so s svojim nespametnim ravnanjem povzročili iskalno akcijo. Teh ur letenja se tudi ne zaračunava, ker je varovanje življenja, premoženja in osebne varnosti ljudi naloga policije, določene v zakonu in plačana iz proračuna. Zakaj torej razlikovanje med njimi in planinci, ki so z dobro opremo itd kljub vsemu zašli v nesrečo?

petič: da bi zaračunali reševanje samo tistim, ki so imeli pomanjkljivo opremo, so bili malomarni....   se morda sliši bolj privlačno, a se v praksi izkaže za misijo nemogoče. Zelo težko je namreč določiti, kaj je primerna oprema in kaj je huda malomarnost. So že bili tovrstni primeri, tudi pri nas, a se je sodišče postavilo na stran "šibkejšega".  Izjema so očitne, dokazljive situacije, npr. opitost. A spet - tega je zelo malo.

itd.