Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sodbe slovenskim duhovnikom v času bivšega režima

Podpisani duhovniki vlagamo Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbe slovenskim duhovnikom v času bivšega režima. Pobudo vlagamo ob soglasju gospoda nadškofa in predsednika SŠK msgr. Stanislava Zoreta OFM ter ostalih slovenskih škofov na Državno Tožilstvo RS za rehabilitacijo naših sobratov duhovnikov, obsojenih v povojnih političnih procesih. Za civilne obsojence bivšega režima so lahko vložili zahtevek za varstvo zakonitosti njihovi potomci, za duhovnike vlagamo to Zahtevo sobratje duhovniki. Duhovniki so bili večinoma obsojeni na več let odvzema prostosti in na več let izgube državljanskih pravic ter zaplembo premoženja.

Obsojeni so bili na osnovi obtožnic s pavšalnimi in nedokazanimi trditvami. V podrobnosti lahko za vsakega duhovnika natančno navedemo pavšalne in nedokazane trditve, ki se pri vsakem ponavljajo, jih pa ima na voljo tudi Tožilstvo. Njihov skupni imenovalec je protidržavna usmerjenost ali dejavnost, očitki, da naj bi sodelovali z okupatorjem in vršili propagando proti FLRJ.

Bistvo očitanih dejanj v procesih ni bilo dokazano, večinoma so bili namišljeni dokazi izsiljeni s pritiski OZNE. Sodne postopke so narekovale tedanje razmere in duh časa, kot jih osvetljujejo besede javnega tožilca v primeru duhovnika Franca Kimovca: »Zločinsko delovanje velikega dela naše duhovščine med okupacijo so potrdili številni procesi. Duhovščina, ki je med okupacijo sodelovala z okupatorjem tudi po osvoboditvi kot kažejo primeri ni spremenila svojega odnosa do ljudske oblasti. Značilen primer take izdajalske poti predstavlja tudi delovanje obtoženega Kimovec Franca. Ob razsulu Jugoslavije je obtoženec sodeloval skupno z vojnim zločincem škofom Rožmanom pri sprejemanju okupatorskega komisarja Graziolija, kateremu se je hlapčevska delegacija s škofom Rožmanom na čelu poklonila prva in mu zagotovila svojo vdanost. Takšen prijateljski odnos do okupatorja na eni strani in sovražen do narodno osvobodilnega gibanja je obdolženec zavzemal vso dobo okupacije. Uspešno zaključena vojna in prevzem oblasti po delovnem ljudstvu mu seveda ni šel v račun, zaradi česar je nadaljeval s svojim proti državnim delovanjem.«

Izstopajo naslednje obtožbe:

1.      Duhovščina je združba ali ustanova, ki je med vojno sodelovala z okupatorjem. In obtoženi Kimovec je sestavni del te združbe in potemtakem soodgovoren za njeno delovanje, ki je bilo napačno. Tukaj je impliciran pojem kolektivne krivde. Pravno pojem kolektive krivde ne obstaja, ker je krivda lahko samo individualna. In ne glede na to, da Katoliška cerkev kot inštitucija ni sodelovala z okupatorjem.

2.      Kimovec in drugi po vojni obsojeni duhovniki se omenjajo kot sodelavci škofa dr. Gregorija Rožmana, ki naj bi bil izdajalec. Vprašanje je, v koliki meri je Kimovec (in drugi) sodeloval(i) z »izdajalskim« škofom Rožmanom. Kimovec je bil seveda ožji sodelavec škofa Rožmana, saj je bil član kapitlja in podrejen škofu, vendar škof Rožman ni bil izdajalec. O tem obstaja ekspertiza, ki je bila pripravljena za revizijo procesa in je izšla v monografiji Rožmanov proces[1], poleg tega pa so bili objavljeni tudi procesni dokumenti.[2] Proces proti njemu pa je bil razveljavljen.[3]

3.    Tožilec trdi, da je Kimovec po vojni nadaljeval s svojim protidržavni delovanjem. Dokazni postopek tega ne dokazuje. Tako velja za ostale duhovnike. Pomembno je, v kakšni družbeni strukturi so potekala sojenje duhovnikov oziroma kašen je bil duh časa. Po vojni ni šlo za kontinuiteto upravljanja in vladanja, temveč za izrazito diskontinuiteto. V strukturi države ni bilo več delitve oblasti na sodno, zakonodajno in izvršno, pač pa je vladalo leninistično pojmovanje enotnosti oblasti. To pomeni, da sodna veja oblasti ni bila samostojna, temveč podrejena. Strankarski in klasično parlamentarni sistem je bil ukinjen in tudi vse predvojne stranke. Obstajala in dovoljena je bila samo ena stranka, ki ni bila klasično parlamentarna, temveč kadrovska. Proglasila se je za vodilno, kar pomeni, da je obvladovala in kontrolirala celotno družbeno dogajanje. Svojo vodilnost je uveljavljala s prepričevanjem, ideološko indoktrinacijo, socializacijo in seveda s uporabo represivnega sistema, ki je bil v celoti v njenih rokah. Njena vodilnost ni imela demokratičnega preverjanja. 

In kašen je bil duh časa? Bil je določen s proglašenim izvajanjem revolucije. Ker pa je družba, ne glede kako se strukturira, še vedno razdeljena v razrede in sloje, se iz take strukture porajajo različni interesi. Narava revolucije je, da različni interesi, posebno če so konfliktni, povzročajo motnje v sistemu. Zato so bili nosilci od oblasti različnih ali drugačnih interesov proglašeni za sovražnika ali za nedovoljeno opozicijo. In ker sovražnik povzroča motnje v sistemu, ga je potrebno odstraniti, onemogočiti ali celo uničiti. In ta sistem dobiva svojo logiko, v kateri sam sebe potrjuje s stalnim novim in novim (razrednim) sovražnikom, ki postaja nujen pogoj za njegov obstoj.

Iz tega izvira stalni mehanizem za onemogočanje sovražnika in za njegovo uničenje, če je to potrebno. Vse je temu podrejeno, posebno šolski sistem in indoktrinacija preko medijev. V tem prevladujočem duhu časa, ki je gojil sovraštvo, so potekali sodni procesi proti duhovnikom. Resnični ali izmišljeni sovražnik je bil ideološki nasprotnik ali kdor po svoji zgodovini ni ustrezal novim razmeram.

Po definiciji je bila to Katoliška cerkev, ki je po svojem položaju, vrednostni usmerjenosti in s svojo prisotnostjo, sistemsko motila in ovirala razvoj »socializma«. Katoliška cerkev je bila tudi edina organizacija, ki je delovala izven okvira Komunistične partije in je bil njen vrh izven meja komunistične Jugoslavije. Cerkev s svojim vrednostnim sistemom ni mogla sprejeti revolucije in se pomiriti z ateističnim komunizmom. Škof Vovk je svojim rednim OZNO-vskim zasliševalcem jasno povedal, da pomiritve z ateizmom ne bo.[4]

Partija, ki je določala razmerja s Cerkvijo, je sicer postopoma odstopila od svojega izredno sovražnega odnosa do nje, vendar se je stalno bala vpliva Cerkve na prebivalstvo. Da bi ta njen vpliv zmanjšala ali onemogočila, je imela politiko stalnega zaostrovanja odnosa do Cerkve. Zato je postopoma ta sovražni odnos prenesla na lokalni nivo. Tam so razne občinske partijske komisije gledale Cerkvi pod prste in jo z drobnimi intervencijami in kaznimi onemogočale ali ovirale njeno dejavnost. Na globalni ravni pa je dejavnost Cerkve budno spremljala OZNA. Če pogledamo tedenska poročila, ki jih je OZNA posredovala vodilnim politikom, potem ugotovimo, da je bila Cerkev vedno prisotna v teh poročilih v posebni točki »Kler« - in to vse do prevrata, saj so bili duhovniki ob krizah sistema prva tarča napadov.

Posebnost povojnega sodstva do leta 1951, ko je bil sprejet novi kazenski zakonik, je bila vloga OZNE.[5] Ni namreč opravljala samo naloge obveščevalne službe in ni bila le v vlogi tajne policije, temveč si je prisvojila tudi kazensko preiskavo. Razvila je postopek, katerega cilj je bilo obtoženčevo priznanje. Da je dosegla priznanje domnevne krivde, je uporabila različna represivna sredstva, med njimi samico, temnico, nočna zasliševanja, lakoto, katastrofalne higienske razmere itd. Tožilstvo je dobilo vpogled v gradivo šele, ko je OZNA končala preiskavo in je poslala na tožilstvo predlog o postavitvi pred obtožbo.

Leninistična struktura družbe in duh časa, ki je bil ustvarjen z intenzivno medijsko indoktrinacijo, sta vplivala na sodstvo in na sojenje duhovnikom. Če izhajamo iz leninistične koncepcije o enotnosti oblasti in iz tega izvirajočo formalno podrejenost sodstva politiki ter iz duha tistega časa, potem sledi, da so morali sodniki soditi tako, kot je zahtevala partija.

In v tistem času je bila kaznovalna politika izredno ostra. Izrečene kazni so bile 5, 10 ali več let zapora in tudi smrtne obsodbe, v nekaterih primerih celo z obešenjem. Večina teh kazni je bilo krivičnih, insceniranih in celo v nasprotju s takratno zakonodajo. In v večini primerov so vse te sodbe v primeru pritožb potrdili hierarhično višji organi.

In kako naj ocenjujemo sodnike, ki so v tistem času izrekali takšne visoke kazni? Sodnik, ki je v tistem času sodil duhovnikom, je bil izpostavljen dvojnim protislovnim pritiskom. Na eni strani je bil izpostavljen zahtevam politike. Te so bile lahko neposredne, personalne ali pa posredne, v katerih se je izrazila tendenca politike, da morajo sami sodniki znati presoditi, kaj duh časa od njih pričakuje pri sodnih odločitvah.

Drug pritisk, ki ga je doživljal sodnik pri sojenju, je bil pritisk profesije, ki je zahtevala od sodnika, da se odloča tako kot to zahteva profesija, kateri pripada in v skladu s svojo vestjo. Politični pritisk je bil zahtevnejši, težji, posebno, ker se je to dogajalo v monolitnem sistemu, v katerem se zelo verjetno zgodi, da bi sodnik, ki se ne bi odločal v skladu z zahtevami politike in dominantnega duha časa, prišel v hude politične težave. Iz takšnega konflikta sledi možnost, da ga bo sistem izločil iz profesije in tudi iz dela.

Na osnovi predstavljenih ugotovitev sledi, da so sodbe, ki so jih sodniki izrekali v tistem času, iz današnjega vidika nenavadne, na izrečene sodbe pa naj kasneje ne bi bili ponosni, v nekaterih primerih pa so se jih celo sramovali.

To zahtevo vlagamo, ker obsojeni nimajo svojcev, ki bi to zahtevo v roku storili in se nam kot duhovnikom ne zdi prav, da bi ostala imena uglednih duhovnikov, nezakonito obsojenih, za vedno oblatena.

Opombe:

[1] Tamara Griesser-Pečar in France M. Dolinar, Rožmanov proces, Družina, Ljubljana 1996.

[2] Čipič Rehar Marija, Dolinar France M., Griesser - Pečar Tamara, Otrin Blaž, Visočnik Julijana. Med sodbo sodišča in sodbo vesti: dokumenti sodnega procesa proti škofu Gregoriju Rožmanu. Družina, Ljubljana 1996.

[3] Deset let po tem, ko je generalna državna tožilka Zdenka Cerar takoj po svojem nastopu zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil 6. novembra 1998 generalni državni tožilec Anton Drobnič, umaknila z nepravim argumentom, da ni v interesu države, je Okrožno sodišče v Ljubljani 10. 4. 2009 (II K 322/2007) ustavilo kazenski postopek zoper dr. Gregorija Rožmana, ljubljanskega škofa, analogno pa tudi zoper dr. Miho Kreka, bivšega ministra jugoslovanske vlade v emigraciji. Okrožno sodišče je moralo o zadevi odločati, ker je Vrhovno sodišče v Ljubljani 11. oktobra 2007 (I IPS 51/2006) ugodilo drugi zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je 31. decembra 2005 vložil ljubljanski nadškof Alojz Uran zaradi kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v novo sojenje.

[4] Anton Vovk, V spomin in opomin, ur. Blaž Otrin, Ljubljana: Družina, 2005.

[5] Ozna je bila tajna politična policija, ustanovljena leta 1944. Najprej je delovala pod okriljem ministrstva za obrambo, potem pa se je marca 1946 razdelila v Upravo državne varnosti (UDV oz. Udba), ki je bila podrejena ministrstvu za notranje zadeve, in vojaško kontraobveščevalno službo KOS.  

Prof. dr. Janez Juhant, duhovnik    Stopite v stik z avtorjem peticije