DREVESNI PARK V CELJU

#25: -  

 Kadar pade drevo, je vseeno, kje pade. Meni. Žalujem za vsakim drevesom, ki pade, ker ljudje, ki so načrtovali, niso pomislili na to, kakp pomemben del soseske je mogočen, star macesen. Žalujem za cvetočimi češnjami, ki so sipale cvetne liste na avtomobile, žalujem za smrekami na našem dvorišču, ki jih je podrl strah, žalujem za vsemi drevesi, ki so padla, čeprav ni bilo pravega vzroka za to.

Strah in nevednost sta skozi stoletja močno orožje ljudem, ki za vsako ceno hočejo moč in svoj prav. Denar je samo sredstvo, ki jim to omogoča.

Uničiti takp lep del mesta Celje, zaradi nekaj v bodoče narejenih hiš, ki tako nimajo kaj delati na poplavnem območju, nato pa področje protipoplavno zaščititi in pri tem sejati strah med ljudi pred reko, ki se že stoletja tu razliva, je preprosto grdo.

Vsak zase ve, kaj pomeni svež zrak, ptičje petje in svoboda govora pod drevesom. Težko si potem razlagaš, zakaj nastanek takih prostorov druženja v primestni naravi, povzroča toliko problemov.

Najprej te utišajo, da za take stvari ni denarja. Za katere pa potem je?

Vedno lahko preprečiš, da nekaj lepega zaživi, da bi zadostil potrebi po še.

Zamislimo se, vsak zase, kaj potrebujemo, kaj hočemo in koliko vemo.

Ali je življenje ob naši reki res tako strašno, da je vredno posekati vsa drevesa, uničiti gnezda in ribji zarod za stoletja naprej?

Ali bi preprosto ohranili to razlivno področje in iskali bolj smiselne rešitve, kar je seveda možno.

Tako kot šteje vsako drevo v mestu, šteje tudi vsak človek, tudi tisti, ki so ga divje pozidave Slovenije, razkošje materializma in namišljene moči arogance, spravile na sam rob preživetja in dostojanstva.