Peticija za znižanje plače parlamentarcev na minimalno plačo

V mojem prvem dopisu na Vlado in državni zbor Sem podal predloge in Apele za rešitev gospodarske krize, katero so povzročilidokaj tajkunom namenjeni Sodni in predvsem Bančni organiz pomočjo povsem napačnih zakonskih soglasij v državnem zboru. Čas prihaja ko bo potrebno Hišo pošteno pospraviti in stvari povsem drugače nastaviti, kot so pa bile dosedaj.
Franc Jazbinšek
Johannes-Daur Str. 22
D- 70825-Korntal-Münchingen
Tel.++49-(0) 711-8385791
E-Mail: Franc-Jazbinsek@t-online.de


Poslankam in poslancem
Državnega zbora Republike Slovenije
Šubičeva ulica 4
SI-1000 Ljubljana Stuttgart, 10. 05. 2013

Zadeva: Slovenci rešite se egoizma in sebičnosti (pogledi v tujini živečih Slovencev na dogajanja v Sloveniji)

Spoštovani,

Spomnite se na plebiscit, s katerim so Slovenci demonstrirali popolno enotnost svojega naroda in na takratne pogumne možakarje, med katerimi je bil tudi Janez Janša in katerim lahko danes pripišemo zasluge, da je Slovenija postala samostojna država. Ko bi se morali njegovih oziroma skupnih reform resno poprijeti, so mu številni poslanci žagali stol, ker niso bili pripravljeni potrjevati koristne predloge nekoga drugega. Krajšanje pokojnin na sistemski način in stroškov v javnem sektorju je bilo edino pravilno načrtovanje takratne vlade. Vse to marsikomu ni bilo pogodu in že so se pričele ustvarjati kampanje proti vladi in to celo iz samega kroga koalicijskih partnerjev. To so posledice demokracije, ki lahko gredo v negativnost, če pride do komplota. Ta je danes tukaj. Janša je bil odstranjen, težave pa so ostale in se bodo še stopnjevale.

Reforme ki so potrebne, da se Slovenija reši iz krize, bodo morale globoko poseči po spremembah in to tudi pri tistih, ki so si do danes lahko dovolili živeti na račun slovenskega delovnega ljudstva. Solidarnost ne bi smela biti prisotna le na papirju in na jeziku že tako zelo močno nezaupljivih politikov v katere slovensko ljudstvo tako ali tako vedno manj verjame. V kriznem času morajo politiki postati vzgled slovenskemu ljudstvu in si za čas kriznega obdobja za plačo vzeti povprečno plačo delovnih ljudi, ki z strahom in trepetom še vedno delajo v negotovosti, večkrat tudi brez plačila po večina v negospodarno delujočih podjetij. Hitro boste uvideli, da se bo to dobro obrestovalo. Uporabite “taktiko sedanjega predsednika Boruta Pahorja” pa boste zopet želi simpatije ljudstva. Nobena kriza ni na vekomaj, tako tudi trenutna kriza Slovenije ne bo. Krizo lahko rešite v prvi liniji le vi, politiki, kajti v drugem primeru se sigurno nikomur ne bo godilo lepo. Prenehati je potrebno z zelo nekoristno levičarsko filozofijo o delu: uči se, da ti nebo treba delati. Na tem mestu so trenutno več ali manj ravno zaradi svojih staršev pristali številni politiki in zato se je celoten razvoj države tudi ustavil.

Sočutja do sorodnikov in znancev so s pomočjo politikov zapolnila vsa nepotrebna mesta v javnem sektorju in omogočila parazitsko črpanje davkoplačevalskega denarja. Številni managerji, ki mislijo, da so z nekakšnimi managerskimi tečaji postali nadšefi, imajo danes večinoma pred svojimi očmi sesuta in prezadolžena podjetja. Slovenski resnično delovni narod si tega ni zaslužil. Zato apeliram na to še preostalo slovensko delovno ljudstvo naj pokaže vsem, ki so do sem živeli na njegov račun, kaj pomeni resnično zaslužiti svoj denar. Samo »delo po učinku« naj se honorira in že bo potreba po razmišljanju v kolikšni meri so Slovenci, ki ne skrbijo za bruto socialni produkt, državi odveč.

Slovenija potrebuje nove delovne panoge. Akademikov imamo več kot dovolj, če si kot merilo vzamemo sodelovanje teh potencialov v gospodarstvu. Pri nas v Nemčiji je pogost primer pametnega mladega človeka, da se pred študijem izuči tudi kakšnega poklica. Tukaj še vedno velja, da predstavlja obrt zlato podlago. Nič ne bi bilo narobe za nekoga, ki je opravil ta vrstni red šolskega in s tem tudi življenjskega usposabljanja, da po študiju, v primeru, da ne bo dobil ustrezne zaposlitve, pristopi v krog produktivnih obrtnikov z vsem pridobljenim učnim znanjem iz časa študija. Tako se usposablja z vso znanostjo v široki horizontalni odprtosti obrtnih dejavnosti, ki so žal pristale povsem na repu gospodarstva. Še premalo se slovenski narod zaveda svojega bogastva in to najbolj tisti, ki se gredo politike in managerje. Veliko posestev gre v pozabo. Obrti izumirajo in domišljavost se stopnjuje. Navzven nove fasade, nov avto pred garažo, v stranišču pa za brisanje zadnjice časopisni papir, v kolikor še tega ne manjka. Stopiti bo treba ven iz kompleksov in z lastnimi iniciativami iz sebe tudi kaj ustvariti. Kmečka pamet je včasih zagotavljala veliko večjo sigurnost za preživetje slovenskega ljudstva, kot bi to danes lahko predpisal nekaterim politikom. Številni so si napolnili žepe in nič jim ni mar za povzročeno revščino. Ostalo je osleparljeno ljudstvo po strateško načrtovanem lobizmu za odkup certifikatov. Vse te kriminalne posege bo potrebno spraviti v red vključno z zakoni, ki so bili nekoč pisani v korist špekulantom. Le tako bo se mogoče izogniti se hujšemu uporu slovenskega delovnega ljudstva, ki se iz dneva v dan vedno bolj zagreva.

Podjetniki, ki so doživeli vrhunce in padce svojih uspehov, dejansko vedo kaj pomeni biti uspešen v gospodarstvu. Krizo je potrebno občutiti tudi na svojih ramenih in to do sedaj še zdaleč ni doživela večina politikov. To pišem predvsem zato, ker sem vse te težave doživel na lastni koži in se s svojimi sedemdesetimi leti še ne počutim za v pozabo. S težavami, ki nas še čakajo, sem se vedno pripravljen soočiti in zopet poseči po argo juhi in čisti pitni vodi brez dopusta in razkošja (in ne viskiju ali vinu iz javno financirane reprezentace, kot se to prepogosto dogaja tudi v kriznih časih). Vse hude čase, ki nas lahko vedno doletijo, jemljimo za življenjsko šolo in glejmo, da jih bomo mojstrovali in ne kot dandanes posamezniki, ki za svojo promocijo koristijo navidezne diplome in magisterije. Gospodarsko življenje potrebuje sposobnega, pogumnega, s kmečko pametjo in v delo usmerjenega človeka. Človek, ki ne bo do neskončnosti analiziral stvari, kot to dandanes počnejo nekateri politiki, temveč bo zavihal rokave in zvesto poprijel za delo. Delo in vse ostalo mu lahko samo po sebi pokaže kaj vse bo potrebno še storiti, da bo na mizi vedno polna skleda in bodo člani družine vedno znova motivirani in pripravljeni poprijeli za delo. Ko pa zopet poženejo novi sadovi za katere ste morda tudi že sami dobro poskrbeli jih opazujte, kot ne večne.

Ena od zelo pomembnih dobrin, kot so gozdovi, bi lahko bila za Slovenijo revolucionarnega pomena. Posekavanje gozdov za potrebe tujih tržišč in njihovih podjetij, ki (namesto slovenskih) izdelujejo iz slovenskega prodanega lesa “violine”, bi naj bilo ustavljeno. Nobeno drevo ne bi smelo zapustiti Slovenije ne da bi ga predelali v končni produkt. Slovenija bi morala imeti stavbno arhitektsko kulturo ravno v lesni estetiki, primerljivo Avstriji in Švici. Podivjana geografska urbanistična nestrokovnost naj se že enkrat ustavi. Skupinske vasice bi lahko karakterizirale bodočnost naše tako čudovite dežele Slovenije.

Številni cenovno še ugodni polproizvodi z malo dodanega znanja ne bodo več dolgo konkurenčni. In kdo jih bo v bližnji prihodnosti še delal? Slovenci najverjetneje ne. Inovatorstvo izkazano z novimi produkti bi moralo dobiti večjo podporo. Investicije v mlade inovatorje nam lahko v bližji prihodnosti zagotavljajo sigurna nova delovna mesta in temu primeren zaslužek. Usmeritev v turizem je lahko smer v bodočnost! V turizmu je tudi ekološka avtentičnost, ki se jo ne da primerjati z ostalim svetom. Postreči gosta in mu podati občutek družabnosti pa se bo ta gost vračal iz leta v leto. Imidž katerega sem jaz že pred 20timi leti z mojim Slogom “Slovenija, dežela glasbe, petja in veselja” predlagal takratnemu slovenskemu vladnemu vodstvu, je sedaj že delujoč in ima že dobre podlage, le usposabljati se bo potrebno in podati še piko na i. To je vsestranska senzibiliziranost za vsakega posameznega gosta in fleksibilnost, ki je v veliki meri v Sloveniji še primanjkuje. Omenil bi konkreten primer, ki sem ga doživel na lastni koži in se dandanes na nekaterih mestih v Sloveniji dogaja! Družina iz Primorske je prišla z otrokom na kmečki turizem pod Pohorje, kjer je gostitelj ni bil pripravljen pogostiti, saj ima storitev gostinstva organizirano le za zaključene družbe. Tega po lastni zdravi pameti ne morem razumeti. Skupaj z ženo sva bila priča temu dogodku in kljub mojemu namigu nisem uspel gostitelja prepričati, da postreže oddaljene potnike z otrokom, vsaj s kakšno juhco, kar me je zelo prizadelo.

Že skoraj pol stoletja živim in delam izven domovine in zadnjih 20 let sem kot predsednik slovenskih poslovnežev v Baden-Württembergu skrbel za vzpostavljanje gospodarskih kontaktov med Nemčijo in Slovenijo, in to na vseh ravneh, tudi na vladnem nivoju. Tako sem si že na začetku pridobil vpogled v negativnosti na področju privatizacije, predvsem, ko se je v Sloveniji šlo za strateška podjetja. Videl sem, kako nemočni bi postali politiki, če bi se podjetja, ki so bila bolj usmerjena v postopno propadanje, prodala zahodnim kapitalno močnim interesentom. Dalo se je občutiti kako strahovito se je slovenska politika distancirala od tujega kapitala, namesto, da bi se čim prej zagotovil ustrezen napredek v gospodarstvu in bi politiki izstopili iz tako pomembnega resorja kot je to gospodarstvo, v katerem večina politikov ne nastopajo kot eksperti. Takrat sem rekel “Slovenci, prišel bo čas, ko boste postali hlapci ne tujih temveč svojih slovenskih tako imenovanih managerjev.” Danes je to že več kot resnica. Mislim pa, da nas je kar nekaj, ki še vedno dihamo z vsemi sedanjimi težavami in se želimo postaviti proti takšnemu nečloveškemu sistemu, na katerega še vedno vplivajo skorajda isti ljudje. Pozitivno mnenje imam o gospodu Stepišnika, ki mu prištevam vso kompetenco v njegovem resorju gospodarstva in mu želim veliko prisluha, kakor tudi njegovi šefici Bratuškovi.

Naša lepa dežela Slovenija z vsemi dobrinami, ki so naravnega značaja, kot še vedno dokaj ekološko pripadajoča oaza tega sveta, si lahko ob dobrem oprijemu vseh idej, ki bodo šle v načrtovanje na račun turizma in novatorstva zagotavlja še eno biserno bodočnost. Številna zdravilišča in še skorajda neokrnjena narava s številnimi bisernimi studenci, kamor bi rad prištel tudi reke in preko 60 odstotkov gozdne površine, so že sedaj biseri naših slovenskih dobrin. Poleg vsega naštetega imamo še izvrstno kulinariko in zelo dobre kapljice vina ter piva, ki še kako okarakterizirajo Slovenijo. In da ne pozabim na ansambel Avsenik in številne ostale ansamble, ki so prihajali po njegovi poti. So asociacija, po kateri turisti vedo kje sploh Slovenija leži, in to v kvalitetah enega samega diamanta. Podajte še nekaj kvalitetnih detajlov da postane ta čudovito dežela Slovenija v prihodnosti BRILJANTNA. Tistim, ki so ves čas menili, da tudi delaj (a le kaj so delali), se jim podaja nova priložnost! Globoko v sebi naj razmislijo kako v bodoče usklajevati razmerja med pridobljenimi sredstvi ter jih uvrstiti v prioritetni vrstni red. Efektivni produkt ustvarjenih sredstev in s tem finančnega kapitala, naj bo merilo za uporabo sredstev, ki so bila čisto po zaslugi nesposobnosti politike vedno prekoračena in izvedljiva samo še s krediti. En Tito je že umrl, nastala je tudi finančna kriza nekdanje Jugoslavije in rezultat je bil njen razpad. Po njegovi smrti ni bilo mogoče več dobiti kreditov in komunizem se je moral posloviti od svojih idealov. Zato glejmo, da nam ne umre še Evropa in s tem demokracija, ter se pridružimo uspešnejši filozofiji življenja. Veliko lepši je občutek, če lahko kaj daš, kot pa, da moraš kaj vzeti, v tem primeru (kredit). Sam sem že štiri desetletja podjetnik pa nisem sprejel še enega centa subvencije, kar se v večini državnih podjetij v Sloveniji dogaja že preko 20 let. Zakaj tako in ne drugače, je enostavno odgovorit. Politik še ni nikoli imel problema razpolagati z denarjem, ki tako ali tako njemu ni pripadal, še manj pa je za njega odgovarjal. V moji viziji razmišljanja pričakujem, da bo prišel čas, ko nam bodo računalniški socijalni programi sodili o naši usodi in upam dokaj pravičnejše, kot to počnejo še za enkrat številčni skorumpirani politiki, ki so več kot manj namenjeni samemu sebi.


Namen mojega dopisa ni kritika poslancev temveč apel, da je nujno potrebno pristopiti k novemu razmišljanju, sodelovanju in takojšnjim ukrepom. Za konec bi dodal še nekaj, na kar bi rad spomnil politike in kar sem omenil že na vsem začetku! Politiki, ali ste si pripravljeni v kriznem času izplačati povprečno plačo slovenskega delovnega človeka in kot vzor vsem državljanom pokazati, da nase prevzemate velik del odgovornosti za bodoče spremembe?

Franc Jazbinsek
bivši predsednik Kluba slovenskih poslovnežev
v deželi Baden-Württemberg