PETICIJA PROTI POSTAVITVI SPOMINSKEGA OBELEŽJA DOMOBRANCEM V GRAH

Vsekakor je potrebna pieteta do vseh, ki so izgubili življenja v kateri koli vojni. Nihče od nas ali naših prednikov je ni zanetil in vsaka od vojn je bila vojna kapitala ali za kapital. Tako ali drugače zapeljani, rekrutirani, prostovoljci in civilne žrtve, vsi so bili žrtve ali "kolateralna škoda", kot radi pravijo lastniki kapitala. Vsem je treba postaviti spominsko obeležje, da so padli, kot žrtve materialne odvisnosti posameznikov.

Nasprotujem pa postavitev spomenika ali kakršnega koli obeležja, ki bi povzdigovalo krvoločnost in nizkotna dejanja privržencev okupatorja. Smrt na bojnem polju lahko pripišemo lastnikom kapitala, ki so zakuhali to svetovno klanje. Zasebne vzgibe, katerih simboli so Urh, Grčarice, Goslarjeva gošča in drugo, pa so simboli izživljanja najnižjih človeških strasti brez idealov. To so zločini, ki jim tudi povojnih pobojev ne morem postavljati ob bok.

Ne gre za to, kdo je zmagal in kdo je izgubil. V vojni izgubljamo vsi, razen tistih v mehkih foteljih, ki vlečejo niti. Ko je človek prisoljen ubijati zato, da bi ne bil sam ubit, je izbira težka. Ko pa človek ubija iz užitka, ko se naslaja nad svojimi žrtvami ( kdor ne verjame naj si ogleda muzej na Urhu in ne bom napisal Sv. Urhu, ker tam, še sedaj, ne vidim nič svetega, ne glede na to, da sem globoko veren ), to ni več vojna, ampak zloraba. In vsem tistim, ki so zlorabili tisto vojno za izživljanje najnižjih strasti, zamer, frustracij in bolezenskih vzgibov, pa res ne bi postavljali ločenih obeležij.

In ko že pišem, enačiti fašizem in nacizem s pojavnimi oblikami socializma pri nas je nezaslišano, je izkrivljanje dejstev in služi samo nabranju političnih točk. Ne govorim o komunizmu in njegovih pojavnih oblikah v SZ, na Kitajskem, v Severni Koreji ali na Kubi, govorim o Sloveniji, kjer o kakršni koli podobnosti med fašizmom in socializmom ne moremo niti konstruirati, čeprav se mnogi s tem trudijo. Če pa že štejemo mrtve, preštejte mrtve iz tistega obdobja in tiste, ki so, v zadnjih 23 letih odšli - iz obupa, zaradi lakote, nezdravljene bolezni ali razočaranja. TEGA, KAR IMAMO, SI NA REFERENDUMU LETA 1990 NITI PRIBLIŽNO IN NITI V NAJBOLJ MORASTIH SANJAH, NISMO PREDSTAVLJALI!