PETICIJA PROTI POSTAVITVI SPOMINSKEGA OBELEŽJA DOMOBRANCEM V GRAH

ROPARJI IN MORILCI

Kmalu potem, ko so odšle ven v gozdove prve komunistične edinice pod lažnim imenom \'\"Osvobodilne fronte\'\" (OF), so pričele po vsej deželi izvajati najstrašnejše nasilje z ropi in umori. V Ljubljani so pričeli z atentati in umori že jeseni l. l941.

Komunisti in njih zavezniki v Sloveniji so takoj ob pričetku svojega \'\"osvobodilnega gibanja\'\" sestavljali sezname oseb, ki so jih določili za moritev oziroma likvidacijo, kot so rekli. Na te likvidacijske liste so prišli predvsem člani jugoslovanske vojske v domovini oziroma Mihajlovičevi podporniki, duhovniki, ki so odločno nastopali proti komunistični ideologiji, člani Katoliške akcije in sploh zavedne vodilne osebnosti, o katerih so računali, da jih komunisti ne bodo mogli nikdar pridobiti za sodelovanje.

V komunističnem arhivu v Ljubljani so kasneje protikomunisti našli kartoteko karakteristik, ki so jih komunisti sestavljali, in sezname oseb, ki so bile določene za likvidacijo. V Ljubljanski pokrajini, to je v onem delu Slovenije, ki so ga zasedli Italijani in ki je štel nekako 300.000 prebivalcev, je bilo od komunistov dolotenih nekako 50.000 - reci in piši: petdeset tisoč - oseb za umoritev (\'\"likvidacijo\'\"). (Albert Svetina v svoji knjigi omenja nekako 40.000 žrtev)

V očtini Stari trg pri Rakeku so našli tak seznam oseb, ki so bile določene za pokolj: med okrog 4.500 prebivalci te občine je bilo zaznanih okrog 500 za likvidacijo in so jih nato komunisti nekako toliko res pobili.

Iz občine Cerklje pri Kranju imamo pričo, Grkmana Petra iz Spodnjega Brnika, ki je v pričetku sodeloval z Osvobodilno fronto, misleč, da je to res narodno-osvobodilno gibanje, kasneje pa se je od nje ločil, ko je spoznal njen pravi obraz. Ta priča je videla pri voditelju OF v Cerkljah Julčetu Lapajnetu seznam oseb iz cerkljanske občine, ki so bile določene za pokolj. Na tem seznamu so bili sam odlični in vodilni fantje iz katoliškega prosvetnega društva, vsi odločni nasprotniki nemškega okupatorja. Ti poboji bi se morali po naročilu Julija Lapajneta izvršiti že novembra 1941, pa jih je preprečil Grkman, ki je bil takrat še komandant oddelka Osvobodilne fronte.

Na podlagi teh likvidacijskih seznamov so nato komunisti na- silno udirali v hiše, odvajali v gozdove svoje žrtve ali pa so jih umo- rili kar na domu. Med temi žrtvami so bili možje, fantje, žene, dekleta, otroci in celo - dojenčki. Iz spisa o dogodkih v Robu pri Velikih Laščah, iz izjav prič iz Tuhinjske doline in od drogih krajev vidimo, da so imeli komunisti ponekod kar prave človeške klavnice, kjer so mučili in pobijali svoje žrtve. Iz vseh krajev, iz katerih imamo popisane dogodke med komunistiEno revolucijo, nam popolnoma zanesljive priEe podajajo isco sliko, kako so komunisti pobijali po vsej deželi njim neljube osebe. Po približnih cenitvah so v Ljubljanski pokrajini pomorili nekako do jeseni 1. 1941 kakih tri tisoč oseb, dasi ni bilo nikjer niti najmanjšega oboroženega odpora proti njim. Tudi kasneje so pobijali v masah ljudi v krajih, kjer sploh ni bilo na Vaške straže in ne Slovenskega domobranstva, kot n.pr. v Tuthinjski dolini, kot kaieca oba zapisnika v tej knjigi.

Na podlagi teh likvidacijskih seznamov so nato komunisti nasilno udirali v hiše, odvajali v gozdove svoje žrtve ali pa so jih umorili kar na domu. Med temi žrtvami so bili možje, fantje, žene, dekleta, otroci in celo - dojenčki. Iz spisa o dogodkih v Robu pri Velikih Laščah, iz izjav prič iz Tuhinjske doline in od drugih krajev vidimo, da so imeli komunisti ponekod kar prave človeške klavnice, kjer so mučili in pobijali svoje žrtve. Iz vseh krajev, iz katerih imamo popisane dogodke med komunistično revolucijo, nam popolnoma zanesljive priče podajajo isto sliko, kako so komunisti pobijali po vsej deželi njim neljube osebe. Po približnih cenitvah so v Ljubljanski pokrajini pomorili nekako do jeseni 1. 1941 kakih tisoč oseb, da si ni bilo nikjer niti najmanjšega oboroženega odpora proti njim. Tudi kasneje so pobijali v masah ljudi v krajih, kjer sploh ni bilo na Vaške straže in ne Slovenskega domobranstva, kot n.pr. v Tuthinjski dolini, kot kažeta oba zapisnika v tej knjigi.

Kakor v vseh komunističnih revolucijah, tako so tudi v Sloveniji (in to med tujo okupacijo!) skušali s terorjem in masovnimi umori prestrašiti prebivalstvo, da bi se ne upalo upreti komunističnemu nasilju.