PETICIJA PROTI POSTAVITVI SPOMINSKEGA OBELEŽJA DOMOBRANCEM V GRAH

1. Najprej nekaj osebnostnih lastnostih partizanov:

- med partizani, s katerimi sem jaz prišel v stik, ni bilo niti enega z zveriženo osebnostjo, vsi so bili urejeni in predani naši stvari,
- da bom do konca iskren, povem, da sem poznal enega partizana, ki je s preveliko gorečnostjo (vendar legalno in legitimno) streljal na smrt obsojene partizane,
- vsi partizanski komandanti, ki sem jih osebno poznal, so bili v danih razmerah genialni in do konca pošteni možje in bojevniki, ki so tudi do žensk, svojih prijateljic, gojili veliko spoštovanje, kar razodeva njihovo osebnostno urejenost,
- predvsem pa so bili partizani-borci zelo modri in predani svojemu narodu, zato so se tudi odločili za boj proti okupatorju, ne pa za zaroto proti svojemu narodu.

2. Sedaj pa še o poglavitnih osebnostnih značilnostih belogardistov:

- o vseh, ki sem jih osebno poznal, sem ugotovil eno ali obe od naslednjih dveh značilnosti: bili so zarukani ali/in psihopati (motene osebnosti):

- zarukani (saj med njimi ni bilo niti enega odličnega učenca) zato ker niso spregledali izdajalske vloge katoliške duhovščine na čelu z italijanskim podložnikom, škofom Rožmanom (glej knjigo I. Jan: Škof Rožman), obenem pa so zaupali in verjeli našemu nebogljenemu človečku, župniku na Mirni, Jakobu Širaju, ki sploh ni imel lastnosti moža, pač pa klavrnega potuhnjenca (se pravi psihopata) in izdajalca, zato je bil po vojni obsojen na zaporno kazen; tudi tisti, ki bi se radi izmuznili odgovornosti za izdajstvo s trditvijo, da so bili zavedeni, spadajo med skrajne zarukance, saj zaradi zarukanosti niso bili sposobni razlikovati med okupatorji in uporniki proti okupatorju (naj povem, da smo imeli v mirenski dolini vsi možnost, da posnemamo zgledne partizane: nadučitelja Franca Lunačka /ki so ga belogardisti zverinsko ubili/, Ladota Kocijana, Marka Bulca in druge),

- psihopati pa so bili zato ker so se kot Hitlerjevi podrepniki (to je pravi ljudski izraz za njihovo početje) borili proti svojemu narodu, kar gre v kontekst neodpustljivega narodnega izdajstva, kateremu podležejo izključno motene osebnosti (glej temeljne knjige o izdajalcih slovenskega naroda: 1. F . Saje: Belogardizem; 2. S. Grgič: Zločini okupatorjevih sodelavcev 1., 2. in 3 del; 3. T. Ferenc: Dies Irae),

- s psihiatričnega vidika štejem za psihopate tudi vse ljudi, zlasti razne pisune - sedanje zagovornike belogardizma, ki so tako predrzni in nesramni, da zagovarjajo njihovo klečeplazenje Hitlerju; s svojim zagovarjanjem belogardizma razodevajo svojo brezmejno sovraštvo in maščevalnost do upornikov proti okupatorju, seveda pri tem ne upoštevajo temeljnega dejstva izdajstva, da so belogardisti prisegli Hitlerju in so zato zaslužili smrtno kazen.