PETICIJA PROTI POSTAVITVI SPOMINSKEGA OBELEŽJA DOMOBRANCEM V GRAH

Marn je bil tedaj poveljnik enega partizanskih bataljonov in nam je zapustil dragocen vir za poznavanje življenja v pomladnih mesecih pred laško ofenzivo. Tedaj je dobil povelje, ki ga je dajalo glavno poveljstvo ustno pri vsakem obisku: '" Počistimo z vsem, kar ni z nami. Tudi če je samo en član družine proti nam, se mora brezpogojno likvidirati cela družina. Naše kazni morajo biti eksemplarične; samo tako si bomo med ustrahovanim ljudstvom zagotovili svoj obstoj.'" Nato opisuje morilsko prakso: '" Pri vseh umorih niso nikdar iskali dokazov in resnične krivde. Cilj, kot rečeno, je bil: ustrahovati ljudstvo. Čim so kakšnega osumljenca prijeli, so ga takoj ubili. In šele potem, ko je bil mrtev, so uprizorili proti njemu na mitingih najostudnejšo kampanjo. Mrtev se seveda ne more več braniti... Najprej ubij! - so dobili naročilo od poveljstva, potem pa - politično razjasni, zakaj si ga ubil... Toda laži, ki so jih na takih mitingih ubitemu hoteli naprtiti, so bile tako otipljive in gorostasne, da se je prav zaradi te ogabne politične kampanje ljudstvo na mnogih krajih odvračalo od partizanov.'" Skoraj vse žrtve, ki so padle spomladi 1942, so bile strahovito mučene pred smrtjo. Ovadbe so bile, da imajo '" zveze z Italijani '", da imajo orožje, da ustanavljajo '" belo gardo '" itd. itd. (posebno to zadnje je bilo glavni vzrok) in to tedaj, ko '" bele garde '" še bilo ni, tako da je mnogo neukih šefov terenskih odborov prihajalo s pritožbami na glavni odbor: Ljudje božji, saj vidite, da sami ustanavljamo belo gardo. Niso pač vedeli, da je v osnovnem pravilu komunistične '" znanstveno vodene '" revolucije obstoj '" bele garde '" nujen, sicer jo je treba ustanoviti, ker brez reakcije ni akcije. In s to pomladno ofenzivo se je resnično hotela ustvariti - ne pri okupatorju, temveč pri ljudstvu. To je priznanje partizanskega poveljnika bataljona, potem, ko se je s studom odvrnil od te družbe, kajti takole piše: '" Prav zato, da izsilijo iz žrtev priznanje, da ustanavljajo belo gardo, so jih pred smrtjo silovito mučili: privezali so jih na drevo, pekli na ognju, zbadali z noži, jim rezali ušesa, nosove, iztikali oči, rezali jermene s hrbta, vse desetkrat - ves dan. In potem, ko so ga pobili, so ga še krstili z imenom: Izdajalec ... Premnogo so jih pobili tudi zaradi tega, ker so bili globoko verni. Prišla je na politkomisarja tozadevna direktiva - pravi Marn - da je treba versko fanatične ljudi, pa člane Akcije takoj spraviti s poti, ker ti so zaradi svoje načelnosti najbolj nevarni njihovemu revolucionarnemu gibanju. Strast po umorih se je pri partizanih strašno razdivjala, da niti sproti niso mogli pobijati vseh, kolikor so jih v tistih mesecih pobrali. Dostikrat so jih vodili v štab cele kolone po 15 do 20 oseb. Mučili so te žrtve skoraj sami pobalini od 14 do 15 let; dostikrat se je zgodilo, da so se kar stepli, kdo bo mučil nedolžno žrtev.'"