PETICIJA PROTI POSTAVITVI SPOMINSKEGA OBELEŽJA DOMOBRANCEM V GRAH

V drugi polovici maja 42 se je v Št. Joštu pri Stopičah (jugovzhodno od Novega mesta v smeri Gorjancev) utaborila prva belogardistična enota na Dolenjskem. Preoblečeni v partizane z oznakami partizanske vojske so se belogardisti predstavljali za lažni štajerski bataljon. Zakrinkani belogardisti so na zahrbten način zverinsko pobili več partizanov, zlasti kurirje in manjše patrulje. Belogardistični kurat lažnega štajersrkega bataljona - T. Šinkar je v svoj dnevnik zapisal; “Streljamo bolj malo bolj pobijamo”. Belogardisti so bili znani po najokrutnejših, pogostokrat sadističnih mučenjih, z noži so rezali ali prerezali posamezne dele telesa ujetnikov, jih žgali z ognjem ali nad ognjem, svoje žrtve so pogostokrat izmaličili na vse mogoče načine, ujetnice pa so tudi večkratno posili in potem ubili. Jože Dornik pa je v pismu vodilnemu organizatorju belegarde na Dolenskem - kaplanu Babniku opisal belogardistična grozodejstva; “Zelo slabo je vplivalo na fante, ko so pred justifikacijo mučili dva partizana. Najprej so ju pretepli z bikovko (Janko), potem slekli, PRIVEZALI NA KOL IN PEKLI NA RAŽNJU, da bi izsilili priznanje. Isti vir je v tem pismu poročal še o dveh podobnih primerih, ki še najbolj spominjata na grozodejstva inkvizicije. Zločinska dejavnost zakrinkane belogardistične čete (junija 42 je štela nekaj več kot 30 belogardistov in četnikov) - imenovane štajerski bataljon - je bila odkrita v drugi polovici julija 42. Po manjših spopadih s partizani so se belogardisti umaknili v zavetje Italijanov - 16 julija so se razkrinkani belogardisti utaborili v Bršljinu v predmestju Novega mesta v sami bližini italijanske kasarne od koder so jih oskrbeli z orožjem municijo in hrano ter ostalo opremo. Avgusta 42 leta se je belogardistični “štajerski bataljon” reorganiziral in preimenoval v Legijo smrti.