PETICIJA PROTI POSTAVITVI SPOMINSKEGA OBELEŽJA DOMOBRANCEM V GRAH

Vaške straže so ustanavljali duhovniki, ker je vodstvo katoliške cerkve v ljubljanski škofiji nasprotovalo komunistom, OF in revolucionarnim akcijam. Po navadi so bili duhovniki tudi antikomunisti, njihovo antikomunistično delovanje pa se je opiralo na papeževo izjavo iz leta 1937, ko je komunizem označil kot najhujše zlo. Papež papež Pij XI. je v poslanci Dividi redemptoris (Božanski odrešenik), s podnaslovom O brezbožnem komunizmu ostro obsodil komunizem in ga je cerkev razglasila za največje zlo.
Torej, BREZBOŽNI KOMUNIZEM, ni vernikov, cerkev v tem primeru izgublja svojo moč.
V začetku vojne je večina politikov meščanskih strank menila, da je za Slovence najbolje, da bi taktizirali z okupatorjem in tako dosegli njihovo poslušljivost. Nasprotovali so oboroženi vstaji, saj so trdili, da sta nemška in italijanska vojska še premočni. zagovarjali so politiko čakanja na preobrat v vojni. Takrat bi se zoperstavili sovražniku, po vojni pa obnovili Jugoslavijo. Upali so, da bo v vojni med nacizmom in komunizmom komunizem uničen.
Ob začetku vojne Slovenci nismo imeli enotnega vodstva in program, po katerem bi lahko delovali. Nekateri meščanski politiki so skupaj s kraljem zbežali v London, od koder so skušali vplivati na domače razmere. Večina tistih, ki so ostali, pa je previdno čakala, da si s prenagljenimi odločitvami ne bi kako škodili. Razmišljali so, da bodo naredili najmanj škode, če bodo sodelovali z okupatorjem.
Ob napadu na Jugoslavijo je v Ljubljani na pobudo Slovenske ljudske stranke in bana Dravske banovine Marka Natlačena nastal Narodni svet za Slovenijo. Ta je 10. aprila razglasil, da prevzema oblast v Sloveniji. Kot predsednik Narodnega sveta jr Marko Natlačen po pozdravu italijanskih vojaških oblasti v Ljubljani odšel v Celje, kjer je Nemcem predlagal, da bi zasedli vso Slovenijo, ta pa bi nato, podobno kot Hrvaška, dobila status posebne države.
Ob okupaciji so komunisti ponudili sodelovanje Narodnemu svetu, a so jih meščanski politiki zavrnili, z razlago, da s komunisti nočejo sodelovati.
Slovenski politiki z nekdanjim banom dr. Natlačenom so vodili dvojno politiko. Z željo, da bi ohranili slovensko avtonomijo, so začeli sodelovati z okupatorjem, hkrati pa so na tak način skušal ohraniti oblast in svoj položaj.
Slovenska zaveza se je z Italijani začela pogajati o ustanovitvi lastnih oboroženih enot. Od maja 1942 naprej so v Ljubljanski pokrajini v mestih nastale ilegalne oborožene skupine, na podeželju pa vaške straže, da bi se obvarovale "nasilju" partizanov, ki so v glavnem prihajali po hrano.Po navodilih, ki jih je izdala Slovenska zaveza, naj njihove čete ne bi napadale okupatorske vojske, ki jih je oskrbovala s hrano in orožjem. Italiani so te čete uradno začeli imenovati Milizia volontaria anticomunista - MVAC ali prostovoljna protikomunistična milica. Partizani so jim nadel ime iz ruske državljanske vojne - bela garda. Konec leta 1942 je bilo organiziranih že 71 postojank vaških straž s prek 4500 vojaki, sredi maja 1943 pa jih je bilo že čez 6000. Italijani so jih ves čas oskrbovali z orožjem in plačevali.
Pred pričakovano kapitulacijo Italije so se vaške straže in četniki skušali preoblikovati v slovensko narodno vojsko in v ilegali počakati prihod zaveznikov. Po kapitulaciji Italije so partizani začeli obračunavati z četniki (plavo gardo) in vaškimi stražami (belo gardo).Oboji so ostali brez italijanske preskrbe. Veliko pripadnikov vaških straž (bele garde) se je skušalo rešiti na gradu Turjak. Po enotedenskem obleganju so se morali vdati partizanom. TI so jih veliko pobili, nekaterim so sodili na oktobrskem procesu v Kočevju. Šestnajst so jih obsodili na smrt, štiri pa na prisilno delo. Nekaj jih je vstopilo v partizanske vrste, del pa se je prebil do Nemcev. Ti so pozneje postali osnova za novo nastale domobranske enote. V celoti je bilo jeseni 1943 sodno in zunajsodno usmrčenih okoli 400 pripadnikov bele garde.
Dva tedna po okupaciji Ljubljane, 20. aprila 1941., Ljubljanski škof Gregorij Rožman obišče Emilija Graziolija, fašističnega visokege komisarja, in mu obljubi zvestobo in sodelavanje z italijanskim fašističnimi oblastmi, ter izrazi hvaležnost Musoliniju za njegovo “darežljivo pravičnost” pri ustanovitvi Ljubljanske pokrajine kot del Velike Italije. 22. maja 1941. Rožman organizira mašo hvaležnosti Musoliniji v Ljubljanski stolnici.
Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman in vodstvo ljubljanske nadškofije so najprej sodelovali z Italiani, po kapitulaciji Italije pa so sodelovali z nemci.
12. septembra 1942. je Rožman poslal memorandum italijanskem generalu Robboti-ju, v katerem predlaga sodelovanje za vstanovitvev oboroženih vaških straž pod komando italijanske vojske.
Pozneje je Rožman sodeloval z nacističnimi oblastmi, in je 20. aprila 1944. održal mašo pred domobransko prisego Hitlerju in SS-u .
V tistem času, ko so domobranske enote prisegale Hitlerju in SS-u, 20. aprila 1944, na Hitlerjev rojstni dan, je mednarodna javnost že priznavala partizansko vojsko kot zavezniško, domobrance pa so zaradi sodelovanja z Nemci šteli med kvizlinge. Na to so domobrance neuspešno opozarjali tudi člani begunske vlade v Londonu, ki so zahtevali, da domobranci prestopijo v partizanske enote.
Predstavniki zavezniških vojska so v Slovenijo prišli junija 1943 v sklopu britanske vojaške misije, in so so bili razporejeni na glavnem poveljstvu NOV in PO Slovenije, partizanskih bolnišnicah in drugod, nikoli pa niso bili pri domobranskih enotah.
Decembra 1944 so se potuhnjeni meščanski politiki zbudili in ponovno začeli z delovanjem. Ker so želeli po koncu vojne prevzeti oblast, so v ta namen ustanovili Narodni odbor, ki je v januarju 1945 skušal delovati kot slovenska vlada, za slovensko vojsko pa je oklical domobrance in četnike.
Med tem je tudi kraljeva vlada je priznala narodne in demokratične dosežke Avnoja kot zakonodajnega organa in izrekla priznanje partizanski vojski.
Sredi avgusta 1944 sta se v Italiji sestala Tito in Churchill. Konec avgusta 1944 pa je kralj razrešil Dražo Mihajloviča.
Ob koncu vojne so se domobranci skupaj z Nemci umaknili na Koroško in v Furlanijo. Z njimi je zbežalo tudi politično vodstvo in veliko civilistov. Mnogi so verjeli, da se bodo skupaj z angleško in ameriško vojsko vrnili in se skupaj z njo bojevali proti partizanom. Angleži so jih pod pretvezo, da jih peljejo v Italijo, vrnili v Slovenijo, kjer so jih nekaj pobili, mladoletne izpustili, nekaj pa poslali na prisilno delo ali v zapore.

Evo domobranci in bela garda, če vam še ni jasno kaj se je dogajalo in kam spadate, potem vam res ni več pomoči. Vsi zavezniki, zmagovalci v drugi svetovni vojni ter zgodovina vas je za vedno opredelila kot kvizlinge in domače izdajalce. Čas je da utihnete in nehate lagati sami sebi, slovenskemu narodu in ostalemu svetu.