#1432: nn -
Članek iz Večera
Sojenje sojenju
Avtor LUIGI VARANELLI, PRAVNIK, ODVETNIK V LJUBLJANI
16. december 2014
Kot pravnik, pa tudi kot občan, se pogosto vprašam, kaj se danes dogaja s
slovenskim sodstvom, v katero smer gre. V zadnjih letih smo namreč priče
dogajanju, s katerim ne moremo biti povsem zadovoljni. To dogajanje
imenujem ''sojenje sojenju''.
Da bi razumeli, kaj mislim s to besedno zvezo, je treba narediti kratek
uvod. Sodni proces je sredstvo, s katerim skuša sodišče ugotoviti resnico.
Ugotoviti resnico v sodnem procesu pomeni ugotoviti obstoj ali neobstoj
nekega dogodka, ki ima določene pravne posledice. V kazenskem procesu se
ugotovitev resnice poistoveti z ugotovitvijo, ali je določena oseba storila
dejanje, ki ga kazenskopravna norma prepoveduje in sankcionira. Ker sodnik,
ki sodi, seveda ni mogel biti navzoč pri dogodku predmeta ugotovitve, si
pomaga z dokazi. Dokaz sam po sebi ni resnica; je le majhen košček resnice,
s katerim skuša sodnik rekonstruirati dejansko stanje. Povedano
preprosteje: sodnik skuša z nekaterimi elementi rekonstruirati odvijanje
nekega dogodka in na podlagi tega razglasiti sodbo. Ker resnica v sodnem
procesu pride na dan skozi dokazovanje, se lahko tudi zgodi, da ''procesna
resnica'' ni enaka ''pravi resnici''. Ugotovitve sodnika so namreč pogojene
s tistimi dokazi, ki lahko vstopijo v proces. Če je dokazov premalo ali če
so bili pridobljeni v nasprotju s pravili, ki so veljali v času sojenja,
''prave resnice'' pravzaprav skoraj ni mogoče ugotoviti. V tem primeru se
uporablja načelo in dubio pro reo (drugače povedano: velja domneva
nedolžnosti), kar pomeni, da mora sodnik izdati oprostilno sodbo. Paradoks
je v tem, da se včasih celo sodnik sam zaveda, da njegova sodba ni odraz
resnice, o kateri je prepričan. Koliko je primerov, ko so na podlagi
pomanjkanja dokazov ali procesnih kršitev obtoženi zakorakali na prostost,
kljub temu da je sodnik, ki jih ni spoznal za krive, sam pri sebi bil
prepričan, da so prav ti obtoženci storili dejanje, ki se jim očita v
obtožbi.
Ključen pri ugotavljanju dogodka, ki je predmet sodnega procesa, je torej
dokaz. Tu pa nastajajo nove in nove težave. Naš sodni sistem je preprosto
začel postavljati previsoka merila za dokazne standarde. Ni mi trebna
posebej omenjati, koliko bizantinskim razlagam procesnih norm smo priča
pravniki in državljani; koliko se govori o dokazih, ki so izločeni iz
procesa, tako da sodnik na njih ne sme graditi svojega prepričanja o
obtoženčevi krivdi; koliko sodb je padlo zgolj zaradi procesnih kršitev. O
tem, ali je nekdo res storil neko (kaznivo) dejanje, se (vsaj v večjih
sodnih procesih) sploh ne govori več; govori se le o tem, ali so bili
dokazi, ki obtoženca postavljajo pred lastno odgovornost, pravilno
pridobljeni. Sodni proces je zaradi visokih meril za dokazne standarde tako
spremenil svojo bitno naravo: iz sredstva ugotavljanja resnice se je
pretvoril v sredstvo zaščite obtožencev. Obtoženci tako lahko v varnem
zavetju pravne norme in neomejenega dokaznega standarda v mirni svobodi
mirno počivajo, saj je ravno proces tisti, ki je njihova glavna zaščita.
Sodnik torej ne sodi več obtožencu, temveč sodi drugemu sodniku, predmet
sojenja pa postane dejstvo, ali je nižji sodnik ''sodni obred'' pravilno
izpeljal. Od tod besedna zveza ''sojenje sojenju''.
Takšno stanje je zaskrbljujoče. V trenutku, ko določenemu dokazu preprečimo
vstop v proces ali, kot rečemo v pravnem jeziku, ko ta dokaz ''izločimo''
iz spisa, se močno zamajajo temelji sojenja. S tem ne želim zagovarjati
drakonskega procesa, ki temelji na domnevi krivde. Kot pravnik vedno
zagovarjam potrebo po spoštovanju temeljnih človekovih pravic, a obenem
občutim potrebo po dialektični uravnovešenosti sredstev v sodnem procesu.
Preveliki ali prestrogi dokazni standardi pripeljejo do druge skrajnosti:
ker so dokazi, ki naj bi bili po določeni razlagi procesne norme,
nepravilno pridobljeni, se resnica, doseganje katere je edini cilj sojenja,
le stežka ugotavlja. Postavljamo sistem, kjer se meje pravic obdolžencev
raztezajo onkraj vsakega razuma, s tem pa se neizogibno zmanjšuje drugo
polje, kjer rastejo cvetovi resnice.
Stanje postane še bolj zaskrbljujoče, če upoštevamo še eno dejstvo. Ustavno
sodišče je v slovenskem sodnem sistemu postalo nekakšna četrta instanca,
kjer se ponovno, podobno kot prej, ''sodi sojenju''. Podobno kot višje
sodišče, ki oceni, ali je prvostopenjski sodnik proces izpeljal pravilno,
in vrhovno sodišče, ki sodi, ali je senat višjih sodnikov proces izpeljal
pravilno, zdaj še ustavno sodišče oceni, ali je vrhovno sodišče proces
izpeljalo pravilno. Med zatrjevano kršitvijo procesnega pravila (za katero
je v končni instanci pristojno vrhovno sodišče) in zatrjevano kršitvijo
določene človekove pravice (za katero pa je pristojno ustavno sodišče) je
meja tanka, nedorečena, bolj formalna kot vsebinska. Konec koncev: z
ustrezno argumentacijo in z dobro retorično sposobnostjo, ki je dobrim
odvetnikom zagotovo ne primanjkuje, je mogoče uveljavljati skoraj
katerokoli procesno kršitev in jo preobleči v kršitev človekove pravice.
Problem, ki se v pravnem svetu riše na obzorjih, je torej naslednji:
procesne kršitve, preoblečene v kršitve človekovih pravic, visoka merila za
dokazne standarde, izločitev dokazov, na podlagi katerih se poveča
neugotovljivost dejanskega stanja, in pretirano posvečanje sodnikov
procesnim kršitvam na vseh instancah lahko navsezadnje (če na stvari
gledamo zelo apokaliptično) privedejo tudi do razpada sistema v kazenskem
pravu oziroma do strahu sodnikov pred tem, da bi izdajali obsodilne sodbe,
ker bo na neki instanci nekdo obsodil njihovo delo oziroma ker bo sodil
sojenju. Bralcu prepuščam, če meni, da je to sistem sodstva, ki izpolnjuje
svojo funkcijo in ki povečuje zaupanje vanj.