ZA OHRANITEV NOVEGA ZAKONA O ZAKONSKI ZVEZI IN DRUŽINSKIH RAZMERJIH

#953: - Re: Re: Re: Re:  

 Star sem 30 let. Bil sem zelo vesel otrok, neprestano nasmejan. V petem razredu, ko še mi sploh ni blo jasno kaj me privlači sta me 2 nasilna sosošolca ustrahovala in pretepala. Zaradi strahu se nisem nikomur zaupal. Vsi sošolci in sosošolci so to vedeli, enkrat so me pretepali in poniževali javno pred dvema razredoma otrok. Reakcija ostalih je bla da so se smejali. Najbolj me je prizadelo da so se še punčke smejale. Potem se je to zvedelo, reakcija moje razredničarke je bla:'Saj vem da ti nisi tak.' Pač ni znala drugače, to je blo sred 90ih. Od takrat nosim v sebi strah pred ljudmi. Pri 20 sem priznal staršem, ker sem mislo da me bo vsaj nekdo sprejel. Mama je rekla da sem umazan in da me ne bo nikoli sprejela, oče je iskal znake za mojo usmerjenost v logotipih na moji majci. Vem da me mata rada, ker me nista vrgla s hiše. Ampak bolečino od zavrnitve še danes čutim. Vsake tolko mi udarja anksioznost zaradi napadov v osnovni šoli in nesprejemanja moje družine. Nikoli nisem nikomur nič storil žalega. Zaradi tega se izogibam ljudi in precej nedružaben. Tolko o učinku religije in 'zaskrbljenih' ljudi. JEBITE SE! Še to v solzah pišem. Če bi lahko šel nazaj bi pa tista 2 bulija z želesno štango pretolko, kr sta mi že v osnovi zajebala samozvest. Ker se nisem mogo prav izražat imam osebnost, ki je sicer prilagojena tem okoliščinam, ampak nikoli nisem sledil svojim pravim željam kaj bi v življenju počel. Vedno sem mel v mislim golo osamljeno preživetje brez podpore, tak so mi svet risali ljudje okoli katerih sem odraščal. Zdaj mam neko izobrazbo, ki je sicer zelo visoka za našo družbo, me pa niti malo ne veseli. Verjetno tudi zato da bi se dokazal staršem in si nekako zaslužil njihovo naklonjenost. Ampak za življenje sem pa napol invalid. Počutim se kot da nimam nič za zgubit, čeprav večino časa tudi nimam nobene motivacije za življenje in sem potrt. Edino kar mi je pomagalo preživeti je blo nekaj ljubečih partnerjev s sedanjim vred.