ZA OHRANITEV NOVEGA ZAKONA O ZAKONSKI ZVEZI IN DRUŽINSKIH RAZMERJIH

yo. lezbijka tu, ki je odraščala v tisti "tanormalni" družini. kar široki družini brez kakega "pedra" in "lezbe" daleč okoli. brez kakih "gay letakov" in "homoseksualnih knjig" okrog sebe. glede na odraščanje v dobi vzpona interneta, pa mi tudi "nešteto grešnih informacij", ki so zdaj na vsakem kliku, ni bilo na voljo.

moram rečt, da je ta "lgbt propaganda" kar močna, glede na to, da je name vplivala brez, da bi jo sploh kje opazila. 

so me pa doma res lepo sprejeli. mislim, sprejeli, mama me je praktično okregala, kaj se imam za jokat, ko pa dobro vem, kako razmišljajo. ko jo je brat pri 12-ih vprašal, kaj bi naredila, če domov fanta pripelje, je bil njen odgovor "špagete bolognese". 

in povedat vam ne morem, kako srečno me dela branje vseh teh bogaboječih komentarjev, ko pomislim, da sem rasla v okolju, kjer se takih stvari ni poslušalo. normalnost? pravice? narava? kaj? 

gor so me spravli v družini, kjer me nikoli ni bilo strah pokazati, kaj sem - v kakršni koli luči. v družini, kjer mi je bilo dovoljeno podvomiti o mnenju kogarkoli, tudi lastnem. v družini, kjer mi še ob volitvah mama ni želela izdat, za koga voli, temveč mi je raje pod nos potisnila programe strank, da si jih sama preberem. v družini, kjer nikoli ni bilo "dobrega" in "slabega", temveč "eno" ali "drugo". ali "tretje", ali pa "malo tistega, malo tega" in strani si izbiral sam. v družini, ki me ni vzgajala v duhu greha in strahu pred nekim možem v oblakih, teveč v duhu poštenosti, pravice in dobrote. 

te vzgojne poteze pa mislim, da se lahko dosegajo neodvisno od spolne definiranosti.