SLOVENIJA ZAVARUJ MEJE

#48: -  

 Pred tremi desetletji sem bil vkrcan na ladji, ki je bila kupljena rabljena od Korejcev (južna), ki so jo do takrat imeli v zakupu Iranci. Ladja je bila last novega ladjarja manj kot leto dni in v tem času je prišlo do tretje menjave polovične posadke. Presenečeno sem ugotovil, da je ena kabina bila polna paketov s knjigami (čudilo me je, da so to pustili). Ob prvem pregledu nisem razumel za kaj se gre saj hieroglifov nisem poznal. Kot vodja sem naročil, da se kabina izprazni in knjige vrže v morje. Za tem sem izvedel, da naj bi to bili Korani. Paketi so bili v vseh možnih jezikih in eno angleško verzijo sem zadržal. Do mene sta prišla dva člana posadke in sta me opozorila, da izvajam bogoskrunsko dejanje ker mečemo proč svete knjige. Zavrnil sem ju, da si jih lahko odneseta kolikor želita v njuno kabino in da bo od naslednjega dne ta kabina za enega od dveh asistentov stroja, ki sta bila edina na ladji, ki sta si kabino delila in pri tem je ostalo. Kolikor vem tudi onadva nista si vzel več kot deset izvodov k sebi. Ker je bila ladja v prosti plovbi je bilo časa na pretek, veliko smo stali tudi na sidru in to ravno v muslimanskih državah kjer smo potrebovali za 80 tisoč ton tudi do trideset dni razkladanja kar smo v Avstraliji naložili v manj kot enem dnevu. V prostem času sem knjigo večkrat odprl in prebiral verze, ki so mi bili nekako nepovezani, večino nerazumljivi, v nekaterih pa sem spoznal kakšno pripovedko, ki sem jo slišal v mladih letih, ko sem z materjo obiskovati mašo katoliške cerkve. Takrat sem spoznal, da pravzaprav tako kristjani kot muslimani častijo istega boga. Drugi član posadke je imel Biblijo v majhnem formatu, še danes ne vem ali je bila kot celota ali samo izvlečki. Z njim sva nekaj zgodbic tudi primerjala, no ne prav veliko, ker se je nekoliko užalil na neko mojo izjavo, na srečo pa kot kristjan ni gojil neke prevelike zamere. Z dvema muslimanoma pa nisem imel cel čas vkrcanja kaj dosti stika in tudi ne kakšnih težav. Sem pa med prebiranjem nekje zasledil zgodbo o več ženah, ki jih lahko imajo tisti, ki jih lahko vzdržujejo. Tudi sem zasledil nekaj sovražnih misli do nevernikov ali ne-pravovernikov. Takrat sem bil še pod pešajočim vplivom komunistično samoupravno-socialistične miselnosti in na te zapise nisem polagal pozornosti. Starejši mož na ladji, ki je bil upravitelj in dokaj načitan pa me je opozoril na velike verske nestrpnosti in kasneje, ko smo bili v Saudijski Arabija sem, oziroma smo vsi to tudi doživeli. Namreč po 35 dnevih plovbe in skoraj dveh tednih veza nismo smeli niti stopiti na obalo svete zemlje. Protestno pismo, ki sem ga dal agentu in naročniku ni nič zaleglo, dobil pa sem naknadno obvestilo ladjarja, da moramo spoštovati pravila države. Pred tem sem bil v marsikateri državi, ki so bile tudi muslimanske ampak kaj takega pa ne. Čudno je bilo tudi, da muslimana, ki sta bila na ladji, nista mogla na kopno. Ne bom rekel, da sem jih takrat zasovražil, prej da so se mi smilili nad njihovo debilnostjo in hudobijo, ki so jo izkazovali članom ladijskih posadk, ki so jim pripeljali dobrine in jih niso v 35+10 ali 11 dnevih dovolili niti da stopijo na trda tla. Ko je tretji častnik moral prebrati ugrez ladje na premcu, krmi in sredini so pripeljali majhen kamionček, z ladijskega siza je stopil v kason in so ga peljali ob dolžini cele ladje ter nazaj do siza. Siz pa je moral biti vedno dvignjen 170 cm od tal in v bližini je stal oborožen vojak ali varnostnik. Toliko o sožitju, kulturi in multikulturnosti teh ljudi. Če pa že gledamo kulturo in sredstva, ki jih imajo sedaj države na voljo, vse te prebežnike bi lahko sosednje države, posebej še Saudijska Arabija, zrihtale s poldnevnim iztržkom nafte, ki nam jo prodajajo. Lahko bi zgradili super mesto sredi puščave, napeljali vso zahodno infrastrukturo, zgradili vse gospodarske objekte in njihove svete domove in lahko bi v miru in sožitju živeli na njihovi sveti zemlji in ne da silijo k nam in to še brez pravice, da jih vprašamo po imenu in zdravju.