Dodelitev skrbništva starim staršem v primeru Škratek

Stvar ni tako enostavna, kot se zdi na primeru, ki ga pa tudi ne poznamo v podrobnosti!

Starša umreta v prometni nesreči. Oba imata starše - kdo dobi otroka ženini ali moževi starši, tisti, ki imajo boljše pogoje, ali tisti, ki so mlajši. Tisti, ki bodo otroka vzgajali na način, kot si ga bi želela njegova starša (npr. v katoliški veri), ali starša, ki ga bosta vzgajala kot muslimana (recimo, da je šlo za mešan zakon in sta se starša otrok odločila za katoliško vzgojo). 

V podobnem primeru, kjer je oče obil ženo in njeno hčerko, nato še sebe, ostala pa je skupna hčerka, se je očetova zaupnica potegovala za skrbništvo nad otrokom, saj je bila menda taka očetova volja. Ni ga dobila. Očetova volja pa je bila menda taka, ker ženini starši niso bili primerni za vzgojitelje (mamila ...). Kdo je otroka dobil v skrb, ne vem, vem pa, da ta gospa, ki je bila jezna, da otroka ni dobila, čeprav je tako želel oče, v tem primeru zagovarja stare starše.

V davnih časih je bil poznan pri nas istitut botrstva (v tujini pa ga še poznajo). Krstni in birmanski botri pa poročni botri so bili tisti, ki so morali v sili priskočiti družini oz. otroku na pomoč. Zato so za botrstvo ponavadi prosili bogate osebe. 

Tudi pri nas se je poskušalo ponovno uvesti botrstvo, ravno z namenom, da na ta način starša določita, kdo bo skrbel za otroke, če onedva umreta, ko so otroci še nepreskrbčljeni.

Menim, da zakonsko določanje, kdo naj prevzame skrb za otroka, ni rešitev. Ko se otrok rodi, pa bi mu morali starši določiti botre, ki bi se s tem seveda morali strinjati.

Naj opozorim na še en vidik konkretnega primera:

rejniki otrok bodo prejemali rejnino. Če bi tako rejnino dobila stara starša, bi si lahko privoščila večje stanovanje. S tem bi bil problem rešen, če je to res jedro problema, da jima je CSD odvzel otroka.