Gradimo fronto solidarnosti s kriminaliziranimi vstajniki

V vstajah proti političnim elitam, razkroju socialne države in sistemski korupciji, ki so se v Sloveniji vrstile med oktobrom 2012 in aprilom 2013, je bilo aretiranih več kot 220 ljudi. Številna pričevanja, posnetki in analize kažejo, da je do aretacij prihajalo neselektivno, arbitrarno in z uporabo pretiranega nasilja, aretacije pa so izvajali tudi policisti v civilu. Policija je med vstajami večkrat uporabila solzivec, da bi razgnala udeležence in udeleženke, prvič pa tudi vodni top. Še več, poleg policije so se nesorazmerno represivno odzvala tudi tožilstva in sodišča. Tožilstva so nenavadno hitro podala obtožne predloge (ki so se iz prekrškovnih pogosto in arbitrarno spreminjali v kazenske), sodišča pa prav tako po hitrih postopkih izrekala kazni. V zgodovini samostojne Slovenije še nismo bili priča tako številčnemu, silovitemu in dolgotrajnemu uporu proti zlorabam, razlaščanju in demontaži skupnega, vendar tudi še nismo doživeli tako ostrega odziva policije, tožilstev in sodstva na samoorganizirano izražanje volje ljudi. V tem prepoznavamo težnjo, da bi proteste izgnali iz področja priborjenih pravic na področje kriminalitete, s ciljem omejevanja pravice do svobodnega združevanja in izražanja.

Pomembno prelomnico v procesu kriminalizacije predstavlja tretja mariborska vstaja (3.12.2012), kjer je bilo aretiranih 119 vstajnikov, osemindvajseterico so kazensko ovadili in večino skoraj ves mesec zadrževali v preventivnem priporu; nekateri od njih so že bili obsojeni na zaporne kazni. Ob omenjenih pa se s plačilnimi nalogi, obtožnicami, ki vključujejo grožnjo z zapornimi kaznimi, ter sodbami sooča še veliko več udeležencev in udeleženk protestov po celi državi.

Izrivanje uporov iz področja politike na področje črne kronike ni posebnost Maribora, Ljubljane ali Slovenije, gre za globalen problem. Zavoljo ohranjanja obstoječega stanja, ki je stanje neenakosti, po vsem svetu represivni in pravosodni aparat ob pomoči/po diktatu političnega in državnega establišmenta deluje tako, da izbruhe socialnega nezadovoljstva avtomatično potiska na področje kriminalizacije. To jasno vidimo tako v Grčiji, Turčiji ali Španiji, kot tudi v Venezueli, Braziliji ali Bosni in Hercegovini. Globalno gre za sistemski prehod od države blaginje k policijski državi, kjer represivni organi s svojim delovanjem generirajo vedno nova kazniva dejanja, ki jih je treba sankcionirati. Jasno je, da ima tako zastavljeno delovanje funkcijo zastraševanja in discipliniranja. In če se temu ne zoperstavimo, bomo kmalu kriminalizirani vsi, ki imamo namen udejanjati našo neodtujljivo pravico do svobodnega združevanja, zbiranja in izražanja. Še več, kmalu bo kot kriminalna prepoznana vsaka politična gesta, ki problematizira, preizprašuje ali se s telesom upira obstoječim razmeram neenakosti. V tem smislu je kriminalizacijo upora treba razumeti kot kriminalizacijo življenja.

Zato zahtevamo takojšnjo ustavitev oziroma opustitev vseh prekrškovnih in kazenskih postopkov ter odpravo vseh že izrečenih kazni proti vsem, ki so sodelovali v vstajah. Zahtevamo neodvisno revizijo delovanja policije na vstajah, ter delovanja tožilstva in sodstva v postopkih, ki so sledili. Zahtevamo družbeno sankcioniranje represije in prenehanje kriminalizacije tistih, ki so si upali izraziti jezo v situaciji, ko jim država ni ponudila ničesar razen bede vsakdanjega življenja.

V Ljubljani, 10. 3. 2014

Mirovni inštitut, Slovenska filantropija, Zavod Humanitas, Časopis za kritiko znanosti, Zofijini ljubimci, Umanotera - Slovenska fundacija za trajnostni razvoj, Skupina Kazenska ovadba, Skupina Svoboda vstajnikom, Gibanje 29. oktober, Socialni center Rog, Antikapitalistični blok