Izstop iz evropske unije in območja evra

Izstop iz EU in območja Evra
EU – Evropska unija, je federalno urejena integracija držav, ki temelji na prostem pretoku blaga, kapitala in storitev. To omogoča, da bolj razvite države EU-ja, ki so tehnološko bolj dovršene, imajo več kapitala in so večje (ekonomija obsega - ko kvantiteta ustvarja profit),  izčrpavajo slabše razvite države. EU ne pozna nobenega mehanizma, ki bi presežke močnih gospodarstev razdelil med manj razvite, da bi se standard držav, približal isti ravni. Nasprotno -  slabše razviti uvažajo, blago, kapital in storitve, ki jih lahko ceneje ponudijo močnejši, s tem pa jim propada domača industrija. Po drugi strani strokovni in uspodobljeni kadri iz nerazvitih držav odhajajo v razvite države, ker jim te države ponujajo več kot domače. Tako v EU danes, razvite države močno pridobivajo, medtem ko slabše razvite močno izgubljajo. Ker se EU-ja, ki predstavlja kapitalistično integracijo, v kateri velja popolna sprega med kapitalom in politiko ni mogoče spremenit, je čas, da jo zapustimo in zaščitimo svoje gospodarstvo in resurse, ki so postali plen kapitala.
Evro je intrument EU-ja, s katerim izčrpava vse države članice, razen najbolj razvitega centra. Parametre Evroobmočja, ki ga dirigira Evropska centralna banka, določajo razvitejše in bogatejše države. Ker veljajo ti parametri na celotnem območju, spet pridobivajo bogatejše države. Ker je Nemško gospodarstvo močnejše, to pomeni, da ima lahko nižjo obrestno mero, kar pomeni, da je denar za njihovo gospodarstvo cenejše. V gospodarstvih, ki so slabše razviti, mora biti obrestna mera višja. V Evroomočju pa glavne države, predvsem Nemčija, Francija in Velika Britanija določajo obrestne mere, ki ustrezajo njihovim gospodarstvom. To pomeni, da je kapital za nerazvite države prepoceni, kar posledično pripelje do tega, da se nerazvite države zaradi poceni kreditiranja prezadolžijo in zaradi slabšega gospodarstva niso več sposobne odplačevati dolga. Posebej, ker države nimajo svoje valute, ko bi lahko znižale (devalvirale) tečaj, in tako spodbudile izvoz s katerim bi odplačevale kredite (uvoz). Tako, da se dogaja, da močni prek Evra, ki postal instrument izčrpavanja slabše razvitih članic EU, postajajo še bolj močni, šibkejši pa bolj šibki. Tako, bogati, začnejo svoje presežke posojati slabše razvitim na način, da boljše razviti dobijo kredite po 1% ali 2% obrestni meri in jih posodajo naprej po 6% obrestni meri. Kar pomeni, da so sami s tem, da so posodili denar, ki so jim ga dale banke in ga dali naprej zaslužili 4%. Točno to se je zgodilo v Grčiji in se dogaja drugje. Torej, če se vrnemo na prejšne argumente. Obrestna mera za Evrocono je enotna. Medtem, ko je obrestna mera za kredite različna. To dokazuje, da je Evrocona samo instrument bogatih proti revnejšim in nič drugega. Če hoče Slovensko gospodarstvo zaživeto mora nujno, uvesti nacionalno valuto, s katero lahko kreditira samo sebe na kratek rok ter poveča izvoz.