Slovenščina in jezikovna antipolitika

Konzorcij za jezikovne vire in tehnologije (http://cjvt.si/poziv)

Dne 27. februarja sta bila na spletni strani Državnega zbora objavljena odgovora Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport ter Ministrstva za kulturo na vprašanje poslanke Mirjam Bon Klajnšček, postavljeno v zvezi z oblikovanjem Slovarja sodobnega slovenskega jezika. Oba odgovora kažeta na temeljno nerazumevanje ministrstev, kako s konsistentno in učinkovito jezikovno politiko podpreti slovensko jezikovno skupnost, hkrati tudi na zmedo glede odgovornosti za njeno izvajanje. Kot je bilo ugotovljeno v Resoluciji o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018, je treba »za nadaljnjo vitalnost in krepitev položaja slovenščine pri govorcih slovenščine uzavestiti njeno polnofunkcionalnost ter s sistematičnim razvijanjem veščin, spretnosti in vednosti o sistemskih izraznih možnostih, ki jih ponuja slovenščina, vzgajati in spodbujati suverene, samozavestne in motivirane uporabnike slovenskega jezika, hkrati pa ga temeljiteje opremiti z vsem, kar za svoje delovanje potrebujejo vsi sodobni javni jeziki in njihovi govorci«. Ena od bistvenih nalog državne jezikovne politike je torej ta, daposkrbi za opremljenost slovenščine s priročniki, jezikovnimi viri in tehnološkimi orodji, ki jih vsak jezik potrebuje za uspešno delovanje v svetu, ki se digitalizira, informatizira in globalizira. Zato obe ministrstvi in druge naslovnike želimo opozoriti na naslednje:

1 Resolucija – V Resoluciji je navedeno, da so »neposredni nosilci jezikovne politike Republike Slovenije državni organi«.  Med njimi so pri konkretnih ukrepih največkrat navedeni Ministrstvo za kulturo (MK), Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) ter Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS (ARRS). Ne le v omenjenih odgovorih na poslansko vprašanje, tudi sicer se je v preteklosti nenehno izkazovalo, da izvajanje konsistentne jezikovne politike hromi razdeljenost odgovornosti na več organov, ali celo na sektorje znotraj njih (znanost, informacijska družba itd.), čemur se je mogoče izogniti z oblikovanjem skupnih usklajenih ukrepov oz. projektov, kakršni so denimo predvideni znotraj Resolucije in iz nje izhajajočih dveh akcijskih načrtov.

2 Akcijska načrta – Ministrstvo za kulturo je v letih 2013–2014 financiralo izdelavo dveh akcijskih načrtov, v katerih so navedeni podrobni ukrepi, ki so po presoji strokovnjakov nujni za to, da slovenščina ujame korak z drugimi evropskimi jeziki: Akcijski načrt za jezikovno izobraževanje in Akcijski načrt za jezikovno opremljenost. Čeprav bi lahko delovala kot usklajevalna dokumenta na ravni celotne državne jezikovne politike, sta po javni razpravi jeseni 2014 oba načrta obstala v predalih MK. Njuna usoda ni jasna, čeprav je bilo vanju vloženega veliko strokovnega dela. Akcijski načrt za jezikovno opremljenost podrobno našteva ukrepe, katerih rezultat bi bili priročniki, jezikovni viri in tehnološka orodja, ki jih slovenščina za razliko od drugih jezikov nima. Celotna vrednost ukrepov v tem akcijskem načrtu je 11.250.000 €.

3 Operativni načrt – Kot je navedeno v poslanskem vprašanju, je prejšnja vlada »razvoj jezikovnih virov in tehnologij« umestila v osnutek Operativnega programa za izvajanje Evropske kohezijske politike v obdobju 2014 -2020.  V sedanjem besedilu Operativnega programa se beseda (slovenski) »jezik« oz. »jezikoven« ne pojavi niti enkrat, torej je bil ta del v celoti odstranjen. Slovenija v obdobju 2014–2020 razpolaga s 3,255 milijarde evrov sredstev iz evropskih strukturnih skladov. Sredstva, predvidena za izpeljavo akcijskega načrta, predstavljajo manj kot štiri promile vseh sredstev, trenutno pa za podporo lastnemu jeziku ne predvidevamo nobenih sredstev iz tega vira. Sredstva integralnega proračuna v naslednjih letih zanesljivo ne bodo omogočala izvedbe ukrepov iz akcijskega načrta, ki so vitalni za razvoj slovenskega jezika. Slaba koordinacija med obema ministrstvoma in Službo vlade za razvoj in kohezijsko politiko je tako povzročila, da ustreznih priročnikov, jezikovnih virov in tehnoloških orodij za slovenski jezik še dolgo ne bomo imeli, saj so bila evropska sredstva edini realni vir, in tudi pravi vir, saj gre za medresorski projekt s številnimi multiplikativnimi učinki.

4 Strategija pametne specializacije – Podoben strateški državni dokument je Strategija pametne specializacije, ki opredeljuje naslednja prednostna področja: pametne tovarne, pametne zgradbe in dom, pametna mesta in skupnosti, pametna raba virov, zdravje. V tem dokumentu je »jezik« omenjen enkrat, in sicer v zvezi s tem, da je treba zagotoviti »možnost izvedbe dela pedagoškega procesa v tujih jezikih«. Težko si je predstavljati prihodnja pametna mesta, skupnosti, zgradbe in domove brez (tehnološke) podpore za slovenski jezik, kot so recimo tehnologije razpoznave in sinteze govora, strojnega prevajanja in podobno, saj gre za sodobne rešitve v naših domovih (naprave, aplikacije itd.), s katerimi bomo komunicirali v slovenščini in ne v kakšnem drugem jeziku.

Ker se je z Resolucijo Državni zbor zavezal k skrbi za jezikovno politiko, pozivamo:

• Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (Direktorat za znanost, Direktorat za informacijsko družbo, Urad za razvoj izobraževanja, Direktorat za visoko šolstvo),
• Ministrstvo za kulturo (Sektor za slovenski jezik),
• Službo vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko in
• Javno agencijo za raziskovalno dejavnost RS,

da se uskladijo glede enotne jezikovne politike, ki bo v naslednjem obdobju 2015–2020 vodila do razvoja ustreznih priročnikov, jezikovnih virov in tehnoloških orodij za slovenski jezik. Predlagamo, da se v ta namen:

• skliče posvet vseh neposrednih nosilcev jezikovne politike Republike Slovenije (MIZŠ, MK, SVRK in ARRS), skupaj s strokovnjaki z univerz, inštitutov in drugih nosilcev ukrepov, kot jih opredeljuje Resolucija;
• skliče seja Odbora za kulturo in Odbora za izobraževanje v Državnem zboru, kjer se predstavi omenjena problematika.

Končni cilj omenjenih posvetov bi morala biti enotna vključitev ukrepov jezikovne politike v strategije oz. projekte, ki jih Vlada RS in ministrstva načrtujejo za obdobje 2015–2020, če hočemo, da bo slovenščina lahko služila svojim govorcem za potrebe aktualnega in prihajajočega časa.