Peticija o odstrelu medvedov
Na območju Gorjancev je 25. julija 2016 v večernih urah medved napadel lovca, ki je neopazno prežal na divjad. Medved je pritekel mimo, lovca se je ustrašil in ga poškodoval po nogi. Podobno se je zgodilo, ko je pred leti na spečega medveda stopil gobar. Ko se je medveda ustrašila ameriška vojska, so bili lovci ustrežljivi do gostov. V drugem primeru so lovci čakali medvedko tako, da so pustili mladiča v brlogu umreti od lakote. Z naslednjo medvedko so obračunali tako, da so najprej ustrelili enega mladiča, nato še njo z drugim mladičem. Primerov je še veliko.
V večini primerov je šlo za medvedke z mladiči in mlade medvede, ki so še malo razigrani, a se že borijo za teritorij. Noben medved ni bil v naselju in ni povzročal škode. Bil je v svojem naravnem okolju, v katerega je vdrl človek. Medved, če je človeka sploh napadel, ga je hotel z blažjim napadom le odvrniti od sebe, čeprav bi ga lahko pokončal z enim samim udarcem.
Človekovo neprevidnost in objestnost vedno plača z življenjem medved.
Tako redni kot izredni odstrel v Sloveniji sta velik problem. Kljub temu, da števila medvedov ni mogoče natančno določiti, ker zaradi velike mobilnosti prehajajo državne meje, Slovenija izvaja enega najvišjih odstrelov medveda na svetu, saj vsako leto odstreli vsaj petino celotne populacije. Odstrel ni samo moralno sporen, je tudi kršenje zakonodaje, na katerega je leta 2013 opozorila Pravna klinika za varstvo okolja pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Potrditev je prišla julija letos - Pravno-informacijski center (PIC) in Društvo za ohranjanje naravne dediščine Slovenije (DONDES) sta dobila tožbo zoper Ministrstvo za okolje in prostor. Upravno sodišče je razveljavilo Prilogo 2 Pravilnika o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave za leto 2015.
Ugotovljeno je bilo, da Ministrstvo za okolje in prostor za leto 2015 ni izpolnjevalo pogojev za odstrel v skladu s Habitatno direktivo (Direktiva sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst). Ugotovljene kršitve se sicer nanašajo na varstvo volkov, zoper katere je sedaj odstrel odpravljen, vendar pa se na medveda nanaša ista zakonodaja. Razlika je le v tem, da medved številčno ni ogrožen, vendar prav tako potrebuje varstvo pred odstrelom. Habitatna direktiva državam članicam nalaga vrsto zaščitnih ukrepov za ohranitev zaščitenih vrst divjadi, navaja pa tudi določene izjeme, ko je možen izredni odstrel kot skrajni ukrep, ko so izčrpane vse druge možnosti. Izpolnjeni morajo biti vsi pogoji in država članica ne sme dodajati svojih, Slovenija tega ne izpolnjuje. Pravna klinika je ugotovila še, da Zakon o ohranjanju narave ne daje pravne podlage za odstrel, Slovenija pa je napačno vključila Habitatno direktivo v svoj pravni red, v 7. člen Uredbe o zavarovanih prostoživečih rastlinskih in živalskih vrstah, v kateri je določila dodatne pogoje za odstrel, čeprav jih ne bi smela.
Država prav tako ni v zadostni meri vključevala javnosti, to so nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju ohranjanja narave, s čimer je kršila zakonodajo s področja upravnega postopka in Aarhuško konvencijo.
Pravna klinika je že ob začetku raziskovanja bila presenečena nad pomanjkljivim poznavanjem predpisov s strani državnih organov, kako nenatančna je naša zakonodaja in kako naše institucije rade skrivajo svoje početje, da so morali velikokrat prositi za pomoč Urad informacijskega pooblaščenca. Zato je vse pristojne institucije ob zaključku raziskave opozorila na vse nepravilnosti, brez učinka. Tudi Evropska komisija se je za zdaj zadovoljila le s pojasnili, a se to lahko spremeni. Tudi tale peticija je košček v mozaiku sprememb.
Odstrel bi moral biti zadnja možnost reševanja problemov. Pri nas je pogosto edina, zaradi vplivnega kmečkega in lovskega lobija. Delo državnih organov je usmerjeno v številčnost populacije divjadi, konfliktnost divjadi in odstrel. Namesto tega bi se morali ukvarjati z vzroki za konflikte in načini, kako jih preprečevati. Odstrel dokazano ne zmanjša škode na drobnici in števila konfliktov, ker prihaja do teh tudi tam, kjer je malo medvedov.
Ljudje se v naravi ne vedejo v skladu s priporočili stroke. Poleg tega imamo v Sloveniji vrsto divjih odlagališč odpadkov in prostorov za piknike, na katerih ostajajo hrana in drugi biološki odpadki. S tem navadimo medveda na človeško hrano. S smetmi, kompostom, nezavarovanimi sadovnjaki in čebelnjaki ga privabimo v naselja. V Sloveniji nimamo niti enega medvedo-varnega (bearproof) smetnjaka. Kjer so rejci in kmetovalci odvisni od pridelka, ne od subvencij, so bolj naklonjeni zaščitnemu ravnanju, naši rejci pa tega nočejo upoštevati. Zato bi moralo biti postavljanje električnih ograj okrog pašnikov, sadovnjakov in čebelnjakov obvezno in nujni pogoj za izplačilo odškodnine. Zato sami izzovemo konfliktne situacije, ki so potem podlaga za odstrel.
V Montani, na severozahodu ZDA, so samo z ravnanjem s smetmi, postavljanjem električnih ograj okrog pašnikov, čebelnjakov in podobnimi ukrepi zmanjšali število konfliktnih situacij z medvedom za 91 %.
S prometnimi potmi smo posegli v selitvene poti medvedov, zaradi česar jih manj preide v druge države. Vsako območje pri nas postane neke vrste »medvedji geto«, s čimer ustvarjamo šibkejšo populacijo. Ker prihaja do nesreč na istih mestih, bi država morala zagotoviti več zelenih prehodov za divjad, tako bi tudi več medvedov imelo možnost priti v druge države, ki zdaj sprejemajo le redke medvede, ki pridejo k njim po naravni poti.
Nekatere vrste živali se pred upadanjem lastnega staleža borijo s povečano rodnostjo, a stroka o tem molči. Stroka nam prav tako nič ne pove o možnosti sterilizacije medvedov ali drugih ukrepih, s katerimi bi lahko na human način omejevali njihovo število. V Sloveniji živi čez 10 medvedov v ujetništvu, v kletkah, kar je za medvede hud stres, država pa ne stori nič, čeprav je prostoživeče živali prepovedano zadrževati v ujetništvu in bi lahko bili nameščeni v ustrezne rezervate v tujini. Ničesar ne izvemo o možnosti preselitve medvedov izven držav EU. Avstrija, Italija, Francija in Španija bi morale sprejeti več medvedov iz naše države, medvede bi morale bolj varovati, preprečevati krivolov in ozaveščati državljane, Slovenija in Evropska komisija pa bi morali to odločneje zahtevati od njih.
Vsak lastnik zemljišča pri nas bi moral imeti na podlagi svobode vesti iz 41. člena Ustave RS pravico, da prepove lov na svojem območju. Takšno prepoved že imajo uzakonjene Finska, Portugalska in Francija. Tudi ESČP je že sprejelo sodbe temu v prid. Naša država pa bi morala namesto lovnega turizma razvijati turizem opazovanja živali v naravi, seveda le tam, kjer ne bi prišlo do motenja živali. Opazovanje živali bi zagotovo pritegnilo več turistov kot lov.
Zahtevajmo spoštovanje zakonodaje in njeno izboljšanje, bolj kakovostno in transparentno delo vseh pristojnih institucij, osebno odgovornost uradnikov, predvsem pa – poleg ukinitve odstrela zahtevajmo izvajanje ukrepov za dobrobit medveda.
Naj napak človeka ne plačuje več medved.
Viri:
http://www.pravo-za-naravo.si/
https://en.wikipedia.org/wiki/Brown_bear
http://www.delo.si/novice/slovenija/iskanje-medvedke-koncano-mladica-poginila.html
http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/zakonodaja-o-volku-v-klinicni-preiskavi.html
https://www.dnevnik.si/1042448033
https://www.dnevnik.si/1042563318
https://www.facebook.com/dzzz.trebnje/posts/647418278608886
http://www.pesmojprijatelj.si/clanek/barbarina-kolumna-o-odstrelu-medveda
Barbara Győrfi Stopite v stik z avtorjem peticije
Sporočilo upravitelja te spletne straniTo peticijo smo zaprli in odstranili osebne podatke podpisnikov.Splošna uredba o varstvu podatkov (GDPR) Evropske unije zahteva zakonit razlog za hrambo osebnih podatkov in da so podatki shranjeni čim krajši čas. |