Poziv proti gradnji letnega gledališča v Tivoliju in za celostno urejanje parka
Sredi januarja 2022 nas je vznemirila novica o načrtovani rekonstrukciji Plečnikovega avditorija v ljubljanskem parku Tivoli. Skrb zbujata tako predlog za nov objekt kot to, kako je do odločitve zanj prišlo, nenazadnje pa tudi način, kako se namera predstavlja javnosti. Zdi se, da se poseg v Tivoli izpostavlja kot rekonstrukcijo Plečnikovega dela zato, da bi se s sklicevanjem na največjega mojstra slovenske arhitekture prepričalo javnost v utemeljenost posega.
Za začetek je treba pojasniti, da načrtovani poseg ni rekonstrukcija Plečnikove ureditve. V nasprotju s peščenimi terasami s kamnitimi robniki nova rešitev napoveduje lesene tribune na kovinski konstrukciji. Prav tako poseg ne vključuje vodnjaka, ki ga je Plečnik v park prenesel iz atrija mestne hiše, ampak nov kip, ki bo šele izbran na javnem natečaju. Zamolčuje se tudi, da projekt letnega gledališča v parku nikoli ni uspešno zaživel. Gledališče je bilo – na mestu, kjer so v preteklosti že nastopale potujoče gledališke skupine – urejeno leta 1933, a ni dobro delovalo, ker ni bilo zares funkcionalno (mdr. ni bilo garderob, stranišč in drugih potrebnih servisnih prostorov). Po vojni so poskušali prizorišče oživiti z novimi aktivnostmi (letni kino, disko klub), a so konec 70-ih odnehali in leta 1983 tudi vodnjak prestavili na Ribji trg, kjer stoji še danes.
Pomembno je upoštevati, da sta kontekst parka in mesta – ki sta vplivala na Plečnikovo idejo o postaviti avditorija – danes drugačna, kot pred skoraj sto leti. Park je danes mnogo bolj obremenjen: več je obiskovalcev, mesto se je okrog njega zgostilo in povečalo, pritiski podnebnih sprememb naraščajo. Kljub vse večjim potrebam mesta po koristih parka se njegova sposobnost dobro vplivati na mesto celo zmanjšuje. Nove gradnje se zgoščujejo okrog parka in se vse bolj zajedajo v njegove robove. Pritisk dodatnih obiskovalcev se tako napoveduje zlasti iz smeri Šiške, pa tudi iz Centra, Rožne doline in Viča. Moč parkovne narave zmanjšuje rastoči univerzitetni kompleks pri Živalskem vrtu z napovedano gradnjo nove parkirne hiše, tu sta novi hotel Čad in načrtovan povečan kompleks Ilirije ... Ob tem je tudi vse več raznih predlogov, na prvi pogled všečnih, za manjše in večje posege v park: dodajanje spomenikov in spominskih obeležij, postavljanje informativnih in ozaveščevalnih objektov, tudi rekonstrukcijo Jakopičevega paviljona ali Plečnikovega letnega gledališča. Vendar dobri nameni za dolgoročno vzdržno in obče koristno urejanje parka niso dovolj oziroma so lahko celo škodljivi.
Danes je območje, v katero je Plečnik pred skoraj sto leti umestil avditorij, senčna jasa na obronku gozda za Tivolskim gradom, ki dopolnjuje podobo negovane narave v mestu in gosti ljubitelje mirnih delov parka. Za letno gledališče na tem mestu ni potrebe, še sploh, ker je prizorišč za različne dogodke na prostem ob prenovljenih objektih in delujočih ustanovah v parku več kot dovolj.
Oživitvi letnega gledališča nasprotujemo, ker bo nova gradnja močno posegla v naravo parka in generirala veliko novih dogodkov, s tem pa že preobremenjeni park obtežila še z dodatnim prometom, novo infrastrukturo, svetlobo, hrupom in obiskovalci, ki bi sicer na prireditve šli drugam. Ker bi novi avditorij postal sprožilec številnih negativnih vplivov na okolje, naravo in doživljanje parka, se zavzemamo za ohranitev prostora nekdanjega avditorija v današnji podobi in funkciji ter nasploh za vzdržno, strokovno in celostno urejanje parka.
Mestno občino Ljubljana zato pozivamo, da si premisli in odstopi od načrtovanega posega, ki je bil javnosti predstavljen neustrezno in brez vsakršne predhodne javne strokovne razprave in utemeljitve. Slednje skrbi v enaki meri kot sam poseg! Namesto nove gradnje v Tivoliju si želimo javne razprave o tem, kako zagotoviti obče koristno in dolgoročno vzdržno urejanje in rabo Tivolija ter celotnega krajinskega parka in razprave o ohranjanju drugih mestnih zelenih površin ter zagotavljanju novih zelenih površin in javnih kulturnih prizorišč v drugih predelih mesta.
dr. Ana Kučan, dr. Beti Žerovc, dr. Maja Simoneti, Urška Jurman, Andrej Hrausky; Oddelek za krajinsko arhitekturo, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani; Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani; Društvo krajinskih arhitektov Slovenije; Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo Stopite v stik z avtorjem peticije