ZA MEJO S HRVAŠKO , KI SO JO POSTAVILI NAŠI PREDNIKI !

 

ZA PRAVČNO MEJO , KI SO JO POSTAVILI NAŠI PREDNIKI IN JE ZADNJA MEDNARODNO PRIZNANA MEJA MED SLOVENIJO IN HRVAŠKO ! http://www.drugisvet.com/novice/kosnja-trave-za-predsednika-pahorja-pomembnejsa-od-zapleta-pri-arbitrazi-s-hrvasko.html#comment-72767Andrej 27. jul 2015 - 09:41

Ne glede na vse navedeno pa je slovenska oblast dolžna v skladu z Ustavo RS na celotnem ozemlju Slovenije vzpostaviti državno suverenost. Toda vprašanje je, ali je slovenska politika sploh slovenska… Zadeve s podpisom še zdaleč niso zaključene. Je sicer vse zelo natančno v naprej premišljeno in pripravljeno, vendar se pri ratifikaciji, četudi se na obeh straneh izmikajo (pre)zahtevni ustavni večini v parlametu, lahko kaj zatakne. Igrarije vladajoče koalicije in opozicije z referendumi prav tako sodijo med orodja, ki jih je mogoče zlorabiti.A privzemimo, da je sporazum tu, in da bo tribunal takoj, ko Hrvaška podpiše pristopni sporazum Evropski skupnosti, začel z delom in verjetno razmeroma hitro odločil. Glede na to, da praktične izkušnje, in vse, kar javnost ve v zvezi z odnosi z južno sosedo, upravičuje misel, da se nikoli ne bo mogoče o ničemer dogovoriti neposredno med obema državama, je več kot očitno edina možnost vsiljena odločitev nekoga tretjega – ali arbitražnega tribunala ali kake mednarodne konference. Ker je o mednarodnih konferencah znano vsaj to, da se iz goščave mnenj in interesov težko kaj prida izcimi, vse skupaj pa traja in traja, je razumno, da se odločanje prepusti posebnemu tribunalu. Najbolj pozitivno pri tem je, da bo odločitev obvezna za obe državi in bo tudi udejanjena.Za slovensko politično, posebej družbeno in državnopolitično sceno je značilno popolno umanjkanje državotovornosti, pojmovna zmeda in odrekanje dediščini in identiteti. Tako je na prvi pogled očitno, da nam tujci niso skoraj ničesar ukradli, le pobrali so, kar smo Slovenci zanemarili ali (za)pustili. In še danes, po tolikih desetletjih krutih izkušenj, še vedno hvalimo napačne korake. Za ilustracijo: Ko je presvitli cesar, sicer (predvsem!) slovenski knez, oddavna, Franc Jožef, obiskal Celovec, in je slišal slovensko govorico Matije Ziljskega, je pripomnil: …kaj tu po slovensko?.. In Ziljski je odločno pribil: Ja, Slovenci od tu do Vladivostoka. Seveda je bila pripomba popolnoma neumestna, neresnična in še zlasti škodljiva: Le kateremu suverenu bi se ob taki izjavi ne naježila “nacionalnovarnostna koža”! In sploh bi bilo edino primerno, da bi rekel gospod Ziljski: Seveda, od nekdaj, kakor ste od nekdaj vi naš izvoljeni knez…Ali kaj podobnega. In nič drugače ni npr. z vedno tako slavljeno selitvijo lavantinskega škofijskega sedeža iz Šentandraža v Maribor. Že res, da se je vzpostavilo novo slovensko cerkveno središče, a zakaj je bilo treba hkrati prepustiti Celovec in Gradec nemštvu? Zakaj navsezadnje, slovenska politika ni znala odgovoriti na pritisk nemškega nacionalizma in italijanskega iredentizma drugače, kot da je ideološko razdelila stanovalce slovenske domovine, vsem, ki niso trobili v en rog, odrekla celo pravico biti Slovenec, stanovanje, ki ga je napadla šovinistična plesen sosedov, pa raje zapustila, kot da bi ga dezinficirala? Namesto da bi škofijsko središče podprlo ustanovitev univerze, ki je bila zelo blizu ustanovitvi v Trstu, takrat največjem slovenskem mestu, je visoki kler raje zmanipuliral na dvoru, da so v cesarskem skladu zbrana sredstva porabili za (navadno) cerkveno srednjo šolo. Seveda. tako nemško kot slovensko elito je motilo preveč svobodomiselnih slovenskih intelektualcev, Lahko nastajajo, a le pod kontrolo… Ker je tudi vse politično vrenje od pomladi narodov, ko so se povsod drugod oblikovale nacionalne elite, bilo strogo pod nadzorom in je služilo nenapisanemu “gentleman agreementu” – mi, Cerkev, slovensko religijo, kulturo in folkloro, vi – Dunaj. pa nemško oblast, vojsko in diplomacijo – je razpad tisočletne državne skupnosti, v kateri so bile slovenske dežele konstitutivni del z lastno mednarodnopravno subjektiviteto, zalotil Slovence državotovorno popolnoma nepripravljene. Vsa energija se je desetletja trošila za ideološke boje, odrivanje drugače mislečih, in za prepričevanje ljudi, da je podreditev Balkanu edina možnost. Tako je vodilna slovenska elita Slovence pahnila s položaja konstitutivne nacije v velikem državnem sistemu v balkanski ponor, in jih razkosala v na smrt obsojene manjšine v štirih tujih državah. Težko bi tudi ugovarjali trditvi, da te sile nosijo vsled tega vso odgovornost za vse katastrofe, pokole in izgube, ki so potem Slovence doletele v skoraj sto letih. Ni nobeno čudo, da slovenska javnost nima razčiščenih osnovnih pojmov o svoji zgodovini in državnosti. Iz državnopravno subjektivitete slovenskih dežel Koroške, Primorske, Krajnske, Štajerske smo se znali le norčevati, če smo jo sploh opazili. Le zakaj bi nam jo potem drugi ponujali, oziroma bi je ne vzeli zase? Namesto da bi s “slovenske” strani odmevalo: “Koroška ena in nedeljiva!”. je s tem geslom po slovenskih buticah mlatil koroški švabski prihajač! In to je zgodba ne le na Koroškem, ne le danes oz. sinoči, marveč povsod in vedno, kjer smo Slovenci doma. Ni bilo junaka, ki bi leta 1991 povzdignil glas, da je Primorska (Meranija, Küstenland, Litorale, Venezia Giulia) “ena in nedeljiva”, vedno slovenska dežela, s svojo državnostno legitimiteto, državljani, teritorijem mejo, pravom. Seveda, le kako bi, saj ne o Primorski, ne o “deželah” ni niti smel nihče nič vedeti. Če že kaj, je bilo o državi treba vedeti, da ta ostanek buržoazne ureditve dokončno odmira. In ker so se pri osamosvojitvenih opravkih na vrh prigrebli skoraj izključno učenci te kardeljanske “znanosti”, ni čudno, da so raje trgovali z orožjem, prepuščali sosedom teritorij in premoženje, “lovili svoj trenutek”, namesto da bi zavarovali nacionalne interese in ozemeljsko celovitost Primorske in drugih slovenskih dežel, ki so se leta 1918 združile v kasnejšo Jugoslavijo, sedaj – 1991 – pa avtomatično enake, kot so bile ob združitvi, tudi zapuščale skupno državo. Umanjkanje (samo)zavesti, indoktrinacija, sta tako totalni, da noben glas razuma ne pride do veljave. Jugoslovanski šovinizem je zradiral še tisto, kar je po stoletnem “narodnozaščitniškem” masakru ostalo: Avtohtonost je postala psovka. O venetskih rečeh in karantanski državi govoriti ni znanstveno. Pozaba je prekrila “turške” vpade in herojski boj Slovencev za preživetje. Izginila je Soška fronta in brezmejna junaštva Slovencev so pokopana s pobitimi. Praznino strokovnjaških glav je zapolnila slama “družbenih ved”, ki ne le da ničesar ne vedo, nočejo vedeti ničesar o Sloveniji, slovenski državni zgodovini, slovenskih državah – deželah, o slovenskih mejah. Prav z olajšanjem sprejmejo vsako floskulo iz tujih ust, da se le izognejo nevarnosti, da bi po naravni logiki vendarle kdaj uganili – bleknili – kašno pravo.AUSTRO-OGRSKA 1918 Vse to in še mnogi drugi razlogi so botrovali nedržavotvornemu ravnanju odgovornih v odločilnem času osamosvajanja. Diletantizem je ne opaziti, da je mednarodnopravna raven nekaj drugega, kot državna. V maniri krajevnih skupnosti so se lotili državnih in meddržavnih zadev. “Republiko” imajo še dandanašnji za “državo”, saj se nikakor ne morejo ločiti od poimenovanja “republiški” za stvari, ki so “državne”. Kot subjekt mednarodnega prava, kar je Slovenija postala, ko je 25. junija 1991 razglasila in uveljavila državno suvereniteto, so se mirne duše pogovarjali in dogovarjali ter sprejemali pod ustavnim naslovom ključne zaveze, na drugi strani mize je bil pa geografski pojem oziroma privatno podjetje nekega Tudjmana, saj je bila Hrvaška do 8. oktobra 1991, ko je razglasila in uveljavila svojo samostojnost, še del Jugoslavije. Funkcionarji in strokovnjaki naše države še danes tega niso opazili in seveda niti ne poskušajo razumeti, da noben dogovor na tako defektni, nelegalni in nelegitimni ravni ne velja nič, niti ne obstaja. Toliko manj, ker nobenega tako sprejetega dokumenta niso po vzpostavitvi normalnega stanja – torej ko se je na drugi strani mize vendarle pojavil ustrezen subjekt – naknadno ratificirali, kot se spodobi in je v navadi. Ker je v navedbah tega zadnjega odstavka očiten diletantizem in nekompetentnost odgovornih funkcionarjev in državnikov, je prav, da se osvetli ozadje in razlogi, zakaj sosednja nekdanja jugoslovanska republika ni uveljavila svoje suverenitete hkrati s Slovenijo. Nekako na pol skrivaj in sramežljivo je le sprejela slabo prepisano kopijo slovenske izjave, potem pa vse skupaj skrila v predal. Seveda! Predsednik zveznega izvršnega sveta je bil tudi Hrvat. In Tudjman je vedel: Če Zagreb razglasi samostojnost, potem pa izpolni dogovor in ne ovira – torej spusti – JLA s svojega ozemlja nad suvereno Slovenijo, je avtomatično agresor. Hrvaška bi se ne mogla izogniti vsem posledicam. Bila bi agresor in bi odgovarjala. To pa seveda spretnjakovičem nad Ilico nikakor ni ustrezalo – so imeli še druge račune in raje so malo počakali, med agresijo pa na hitro ukradli še kaj več od tistega, kar so itak imeli namen. Niso pa premeteni zlikovci računali, da se bo zgodil brionski moratorij, in jih je ta doletel v stanju jugoslovanske republike, Slovenijo pa v statusu subjekta mednarodnega prava. Šlamastika posebne vrste je seveda, da slovenski “državniki” – v resnici trgovčiči z vrečami mark – teh dejstev niso ali znali ali hoteli ali smeli opaziti. Zato je Zagrebu uspelo prejadrati moratorijske mesece brez kake škode. Res pa je, da zaradi prevarantstva niso smeli na to kasneje opozarjati in zahtevati sicer običajne naknadne preverbe vsega dotlej dogovorjenega. Tako so sprejeti dokumenti ostali neveljavni, neobstoječi, a – spet ! – Slovenci tega niti opazili niso. Raje so jadikovali o Piranskem zalivu in sosedom za denar slovenskih davkoplačevalcev gradili protipoplavne nasipe ob Muri. Groteska posebne sorte je še en ne ravno nepomemben drobec iz neskončne vrste dosežkov prikoritene komsomolske kvazi elite, povezan s to pomursko epopejo. Ko je predsednik hrvaške vlade, Sanader, vzvišeno prišel pogledat, kaj neki to ropotajo oni Krajnci tam ob Muri, ga je pričakal predsednik vlade Janša. In meni nič tebi nič, prisedel v avto predsednika vlade druge države, ki ga je lastnoročno, režeč se, popeljal po (dotlej) slovenskem ozemlju. Seveda. le kaj naj se sanja učencu kumrovškega državotvorja vsaj o protokolu, če že ne o suvereniteti ali celo o pojezdi!Nevzdržno, docela protipravno stanje na slovensko hrvaški meji je le še en klavrn dosežek pomladne slane. Kolikšna bo namreč škoda, ko se bodo odprli neporavnani računi skladiščnikov in trgovčičev med balkanskimi vojnami, je namreč preveč grozno že pomisliti. Nenazadnje jih imamo kar nekaj za vratom v aktivni politiki. Kaj to pomeni, ni treba posebej razlagati. Zato je manj boleče razpravljati o zavozlani zadevi z mejo, četudi gre za krucialne državnopravne reči in odgovornost. In seveda je obstoječi problem dosežek istih barvastih kalinov.Po skoraj dveh desetletjih se je s podporo velesile, ki je imela veliko opravka z usodo Slovencev in slovenskih dežel že na začetku te “slovenske zgodbe” ob koncu prve svetovne vojne, začelo novo poglavje. Sprejeti sporazum o arbitraži je začetek nepovratnega procesa, katerega rezultat bo zavezujoč in ga bosta morali obe strani pod mednarodnim pritiskom dokončno vsrkati v svojo državno realnost. Danes, ko javnosti še niso poznane vse podrobnosti, zlasti pa zapisniki pogovorov predsednika Wilsona v Parizu s slovenskimi reprezentanti, posebej knezoškofom Jegličem in delegacijo, v kateri je bil tudi dr. Lambert Ehrlich, je težko verjeti, da je slika takratnega dogajanja jasna in objektivna. Vsekakor pa je očitno, da niti še taka pripravljenost velesile, kot je bila takrat Amerika, in njenega predsednika, da Sloveniji prizna državno suvereniteto, ni mogla imeti učinka, saj slovenska politika za kaj takega sploh ni bila pripravljena. Za razliko od npr. Čehov, kjer je Masaryk ves čas vojne intenzivno gradil doma in na tujem okoliščine, ki so potem same po sebi zapeljale Čehe v suvereno državo – še več – Slovencem podobno nerodne Slovake so dobili še za povrh, so slovenski politiki na ves glas razgrajali o “troedinem plemenu” in o “Jugoslaviji, edini rešitvi”. Seveda so se zli duhovi na Kaptolu in Griču, ter nad sotočjem Save in Donave nasladno hahljali. Bogata (za tamkajšnje prilike) in civilizirana slovenska čreda je sama rinila v njihov hlev. Nekaterim je bila celo odveč. A obsedenost kvazi narodnih zaščitnikov na Slovenskem je bila brezmejna. Še sreča, da je predsednik Narodnega sveta v Ljubljani, vitez Pogačnik sporočil centralni vladi na Dunaju odločitev Narodnega sveta da prevzame vso oblast in upravo v slovenskih deželah, ki jih je taksativno naštel: Primorska z Istro, Krajnska, slovenski del Koroške in slovenski del Štajerske. Tako vsaj vemo pomembno resnico. Skladno z uradnim stališčem dotedanjega suverena in centralne vlade glede razpada Avstrijskega cesarstva, je s tem, ko je dunajska vlada sporočilo akceptirala, Narodni svet postal suverena oblast v naštetih slovenskih deželah oz. njih delih. Tu se pojavi vprašanje: Če je modra ljubljanska vlada znala omeniti celovito Primorsko – torej skupaj z Istro in Kvarnerskimi otoki – čemu je bilo treba vnaprej in kar na pamet, govoričiti o “slovenskih delih” Koroške in Štajerske. Za vsako normalno vlado bi glede na znane zgodovinske in dejanske okoliščine bilo samo po sebi umevno, da načelno sodijo pod oblast ljubljanskega Narodnega sveta vse slovenske dežele. Če komu to ne bi ustrezalo, je kasneje še vedno čas za ugotavljanje stanja in legalne postopke. Toda ne, politični prvaki, ki so prevzeli odgovornost za usodo Slovencev in njihovih dežel, so raje vnaprej razkosavali svoje dežele, z grožnjo, da bodo vse skupaj izročili mračnemu balkanskemu monarhu, pa so vzbudili ostro nasprotovanje celo mnogih etničnih Slovencev, kar se je pri kasnejšem plebiscitu na Koroškem tudi usodno maščevalo. Od večjega dela Štajerske so se pa slovenski voditelji poslovili kar na hitro, četudi celo v Gradcu ni bilo malo za “slovensko stvar” vnetih. Defetizem, kapitulanstvo, kolaborantsvo in kar je še nedržavotvornega smetja je krojilo usodo bornega preostanka Slovencev, ki jih je potem doletela še katastrofa druge svetovne vojne, kapitulacije, izgnanstva, in genocidne morije. Jugoslavija je po zmagi sicer (pri)dobila skoraj vso Primorsko deželo, a slovenska uprava z njo ni vedela kaj početi in jo je večji del brez komentarja prepustila hrvaškim uradnikom. Noben slučaj torej ni, da se je v osamosvojitvenem vrenju hrvaška uprava znašla na sredi Piranskega zaliva, ne samo na desnem, marveč sedaj že tudi na levem bregu Mure, v podgorjanskih vaseh v Beli krajini in v snežniških samotah. Celo vrh pravne stroke je uradno razglašal, da Slovenija ni pomorska država, da nima izhoda na odprto morej in da je skratka teritorialno prikrajšana država. O v nebovpijočem dejstvu, da to kriči o intelektualni in narodnozavedni prikrajšanosti teh kvazistrokovnjakov, seveda ni nihče govoril.Tako stanje se je sedaj znašlo na papirjih podpisanega Sporazuma o arbitraži, ki ima zadaj močnega botra, da bi se slučajno znova preveč ne zavozlalo.Sporazum določa predmet in način odločanja arbitrov. Predmet odločanja je meja na morju in meja na kopnem (Točka 3/1/a). Pika. Preprosto. Torej tribunal lahko odloča o vsej meji in kakor mu drago, dokler upošteva osnovno pravilo, da odloča na podlagi mednarodnega prava (Točka 4/1/a). Hkrati mora tribunal odločiti o stiku slovenskega teritorija z odprtim morjem in o režimu v akvatoriju (3/1/b/c) in pri tem upoštevati tudi načelo pravičnosti/sorazmernosti in dobrososedskih odnosov (Točka 3/1/b). To je vse, kar piše glede tega. Pomeni pa, seveda, da mora Slovenija pokazati vsa tista dejstva in argumente, ki ustrezajo zahtevanemu kriteriju mednarodnega prava. Temu kriteriju zanesljivo ne ustrezajo in nimajo v njegovi optiki prav nobenega učinka republiške meje, občinske meje, upravna območja, statistični podatki, samoupravni dogovori, policijska nadzorna območja, trgovki običaji in postopki, česar je polna silno draga in zajetna, a ničvredna – nasprotno, prej škodljiva – Bela knjiga. Prav tako nimajo nobenega pomena in učinka dogovori, ki so bili sklenjeni enostransko (Točka 5. – po 25. juniju 1991 sploh noben enostranski akt), kar velja za vse dogovore, ki jih je Demosova vlada sklenila ali sama sprejela glede na sosednjo jugoslovansko republiko Hrvaško. Ker Hrvaška tedaj ni bila subjekt mednarodnega prava, so tovrstni akti itak povsem brez pomena.Na prvi pogled bi utegnila imeti nek pomen Badinterjeva arbitrarna odločitev: Republiška meja postane meddržavna meja. Ta odločitev ima vsaj dve lepotni napaki: 1) Helsinška listina govori o nespremenjljivosti meddržavnih meja v Evropi. Določa postopke, ki so za to potrebni. Nič od tega ni bilo spoštovano.2) Govoriti o “republiški meji” znotraj enovite skupne države, ko je republika geografski pojem, je eno, kadar se govori o “republiški meji”, in gre za mejo med dvema državnima subjektoma, pa je drugo. Znotraj enovite države so upravne razmejitve poljubne in nimajo drugih učinkov, razen upravnih. Ko pa naj bi postala “medrepubliška” razmejitev meddržavna, nastopijo še vse druge komponente – ozemeljska celovitost, zgodovinske danosti, volja prebivalstva itd.Je torej evidentno, da Badinterjeva odločitev ne pomeni avtomatično meddržavne razmejitve po črti, ki je upravno razmejevala dve lokalni upravi znotraj Jugoslavije. Toliko bolj zagotovo, če obstaja in je vsem na očeh tisočletna meddržavna meja na črti Reka – Kotoriba, ki so jo spoštovali celo okupatorji med drugo vojno in niso dovolili svoji nacistični ustaški zaveznici NDH, da bi s svojo oblastjo segla preko te meje. So pa zato toliko bolj besno že med vojno njene oborožene tolpe vpadale preko nje, in morile slovensko prebivalstvo (npr. množični pomor vseh moških v Planini na Gorjancih), da o pobojih v hrvaških koncentracijskih taboriščih in še povojnih pomorih v Istri in med Dravo in Muro ne govorimo. To je potrebno povedati, da ne bo pozabljeno, da so Slovenci v omenjenih krajih s krvjo zapečatili slovenskost dežele. Torej niti Badinterjeva arbitrarna odločitev ne ustreza kriteriju iz Točke 4/1/a, če seveda sploh posega v dejansko mejo meddržavno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko. Podobno velja tudi za enostransko tkim. Temeljno ustavno listino, ki “republiško” floskulo ponavlja. Po eni strani velja podobno kot pri Badinterju, posebej pa še, ker je zaveza enostranska in docela neveljavna, saj zadeva partnerja “prek mize”, ki ga ni! Ni namreč subjekta mednarodnega prava na drugi strani. Hrvaška takrat ni bila suverena država in v zvezi z njo ni bilo mogoče sklepati kakršnihkoli meddržavno zavezujočih dogovorov in še manj enostranske (samo)zaveze. Magari ustavne.Vse doslej našteto torej ne izpolnjuje pogojev iz Točke 4/1/a. Edini argument, ki ima vse elemente meddržavnega značaja, je meddržavna meja med slovenskimi deželami, ki so 1. decembra 1918 vstopile v SHS in dotedanjo provinco znotraj Kraljevine Ogrske – Hrvatsko. Ta meja je tisoč let in več nesporno mednarodnopravno dejstvo z vsemi atributi, natančno določena in na terenu zaznamovana. Leta 1918 je z vstopom slovenskih dežel (po Trianonu se jim je pridružilo še Prekmurje do Drave! dotlej del Madžarske republike) v SHS – Jugoslavijo ta meja ostala nedotaknjena, a izven funkcije. Med okupacijo v času druge vojne, je bila znova sama po sebi veljavna meja NDH napram okupiranim slovenskim deželam Prekmurju (z Medmurjem!), Štajerski, Krajnski in Primorski pri Reki (ki se je vrnila v okvir Primorske (Venezia Giulia). Tudi po drugi vojni ni te meje spreminjal noben mednarodnopravni akt in je tako nedotaknjena dočakala razpad države, ki je nastala z združitvijo slovenskih dežel in drugih pokrajin. Katastrofalno – vsekakor pa povsem v skladu z izpričanimi navadami in ravnanji slovenskih kvazi politikov in psevdodržavnikov – pa je dejstvo, da nikomur od pooblaščenih pri slovenski vladi, v parlamentu ali v političnih strankah to preprosto razvidno, silno pomembno dejstvo ni padlo v oči. Toda danes imamo na mizi podpisan arbitražni sporazum, ki končno po sto letih postavlja na mizo slovenske državotvorne argumente. Sporazum sicer pozno, a ne prepozno odpira možnost, da Slovenija popravi zamujeno. Ni mogoče obuditi množice padlih in pomorjenih, ni mogoče povrniti brezmejne škode in nadomestiti izgubljenih eksistenc, toda na tribunalovo mizo lahko postavimo tukaj opisano, preprosto a dokončno in edino resnico, ki jo tribunal mora upoštevati. In samo to resnico, saj nič drugega, kar more in seveda bo druga stran postavila predenj, nima mednarodnopravnih značilnosti, ki jih Točka 4/1/a zahteva. Ni daleč od resnice, da je v Točki 4/1/b poleg mednarodnega prava predvideno upoštevanje pravičnosti/sorazmernosti in dobrososedstva predvsem zato, da prepotenetnih sosedov, ki si domišljajo, da je vse, česar se polakomnijo, avtomatično njihovo, ne bo zadela kap, ko bo tribunal razglasil svojo dokončno in zavezujočo odločitev.Upanje, da bo tokrat velesila, ki je pred devetimi desetletji premalo pritisnila na mlahave narodnozaščitniške diletante in ni dovolj pomagala nenavadni a celo tudi zanjo (Jeffersson) toliko bolj dragoceni podalpski naciji, to zgodovinsko napako poskusila popraviti.O državnosti slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva, ki so se 1. 12. 1918 združile v Kraljevino SHSNeizpodbitno dejstvo je državnost slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva (ustanovljeno 1804-1806 kot nadomestek cesarskega naslova Rimskega cesarja). Prav ustanovitev Avstrijskega cesarstva potem, ko je Habsburška dinastija izgubila zveneči cesarski naslov (ni prinašal vladarskih ingerenc!), razkriva državnost habsburških “Dednih dežel”, ki so dejansko vojvodine in krajine, nastale v zgodovinskem procesu na območju slovenske Karantanije in ki so prevzele izvorno karantansko državnost. Vladarsko legitimiteto je dinastija Habsburgovcev pridobila prav na državnosti vojvodin in krajin, ko jih je z vojaško akcijo leta 1278 prevzela v dedno posest. Izvorni vladarski naslov avstrijskih Habsburžanov je bil tako “le” vojvodstvo teh slovenskih karantanskih dežel. Posebej jih to ni motilo, dokler so to “skromno” vladarsko legitimiteto nadgrajevali z naslovom rimskega cesarja in s tega piedestala z dedovanjskimi in ženitbenimi manevri uspešno zaokroževali svoje z vladarskimi – tudi kraljevskimi (Češka, Madžarska, Španija itd.) – naslovi povezane posesti. A izvorna vladarska legitimiteta je bila “samo” slovenska – karantanska. In Napoleonova ukinitev Rimskega cesarstva jih je pahnila nazaj na prvo stopnico vladarskih naslovov. Zato so se potrudili in nemudoma ustanovili fiktivno tvorbo Avstrijsko cesarstvo, ki je simbolno združevalo omenjene Dedne države in obe Avstriji, Gornjo in Dolnjo, v ničemer pa ni spreminjalo državnostnih atributov teh dežel. Je pa prinašalo cesarski naslov – sedaj Avstrijskega in ne več Rimskega cesarja.Državnost dednih dežel habsburške dinastije (tj. vojvodin in krajin, ki so nasta­le na temelju državnosti slovenske Karantanije) se je manifestirala na različne načine in so jo priznavali tudi tuji državni subjekti. Nekaj primerov:1) Besedilo mirovnega sporazuma med Napoleonom in cesarjem Fran­cem iz leta 1797 (Articles préliminaires de paix; podpis je bil predviden v Ogleju), v katerem so habsburške dedne dežele izrecno imenovane države (francosko états héré­ditaires).2) Razglasitev Avstrijskega cesarstva 7. 12. 1804 na Dunaju, ko je cesar Franc II. v cesarskem patentu posebej poudaril, da novi dedni naslov vsako­kratnega vladarja iz habsburške hiše (“cesar”) v ničemer ne spreminja ustavnega po­ložaja habsburških suverenih dežel in kraljestev.3) Poravnava leta 1867 med Habsburško dinastijo in ogrskimi velikaši, s katero je bilo preurejeno avstrijsko cesarstvo, obenem pa se je manifestirala mednarodno­pravna osebnost avstrijskih dednih dežel. Njen konstitutivni akt je namreč jasno navajal, da dvodržavje sestavljajo Kraljevina Ogrska ter vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju. Ker so bile dežele torej tvorec dvodržavja sui generis (personalna unija), se je pokazalo, da niso le subjekt državnega, marveč tudi mednarodnega pra­va.4) Manifest cesarja Karla z dne 16. 10. 1918, ki nedvoumno priznava “de­želam Avstrijskega cesarstva” pravico, da se svobodno razdružujejo in združujejo ter očitno upošteva njih državnost in suverenost. Nedvoumno torej priznava njih državnost in suverenost. O političnem analfabetizmu slovenske “stroke” tedaj in še dandanašnji seveda glasno kriči nadaljevanje tega manifesta. Cesar namreč v nadaljevanju odločno pove, da pa Kraljevine Ogrske ni dovoljeno razkosati. Je torej Kraljevina Ogrska celovita, enotna država. Province/pokrajine nimajo lastne državnosti. Torej famozno “hrvatsko državno pravo” s katerim je Zagreb blefiral in zavajal (še danes), je bil navaden privid brez vsake vsebine. Pred njim so poklekali le državnostno nepismeni slovenski “narodni voditelji”! Resnica je, da so bile subjekt mednarodnega prava samo slovenske dežele, katerih upravljanje je legalno pridobila ljubljanska vlada z uradnim obvestilom dunajski centralni vladi, ki je dejstvo, da Narodni svet v Ljubljani prevzema v svojo suvereno upravo slovenske dežele Primorsko (seveda z Istro!), Krajnsko, slovenski del Koroške in slovenski del Štajerske, sprejela brez ugovora na znanje. To seveda dokazuje državnost in suverene pravice teh dežel oziroma vlade, ki je prevzela državne posle.5) Sprememba imena “Država SHS” v “dežele Države SHS” v dokumentu o “ujedinjenju” 1. 12. 1918 v Beogradu. Vodja delegacije Države SHS, Pribičević, je na dan “ujedinjenja” v svoji adresi izjavil, da se Država SHS združuje s Kraljevino Srbijo, državnopravno razgledani, v Franciji šolani regent Aleksander pa ga je v svojem odgovoru – sprejetju združitvenih želja – takoj popravil z izjavo, da se DEŽELE DRŽAVE SHS združujejo s Kraljevino Srbijo. Država SHS torej ni bila subjekt mednarodnega prava. To so bile le slovenske “dežele” (ki gredo – to menda opazi tudi slep in gluh – še dandanašnji krepko v nos ondotnim!). V Jugoslavijo so se s Kraljevino Srbijo združile in jo ustvarile suverene slovenske dežele Avstrijskega cesarstva, ki so imele natančno določene meje in državnostno osebnost. Kdo vse – Zagreb itd. – se je na ta proces “prišlepal”, ni pomembno. Pomembno je, da je 1991 Jugoslavija lahko razpadla SAMO in izključno na tiste suverene dele, iz katerih 1.12.1918 nastala. Kasneje nastale (samo)upravne enote – republike, ki jih v času nastanka države ni bilo oziroma niso bili subjekti mednarodnega prava (RH in Makedonija zagotovo ne) so se lahko le odcepile na podlagi ustave 1974, kar je seveda povezano s številnimi pogoji in seveda brez posebnega dogovora ni mogoče. Razdružitev suverenih (konstitutivnih) delov pa je samoumevna in brezpogojna v polnem obsegu, kar se je manifestiralo že pri avtomatičnem soglasju centralne dunajske vlade ob sporočilu ljubljanske vlade oktobra 1918. Torej vprašanja meje med RS in RH sploh ni. Meja – meddržavna – je od nekdaj bila in je še dandanašnji na terenu označena vse od Kantride do Zavrča. Naprej po reki Dravi do sotočja z Muro pa je potekala administrativna meja kraljevine Ogrske s kraljevinama Slavonijo in Hrvatsko. Ta del meje po Dravi je določil tudi sporazum o premirju po koncu prve vojne med šefom francoske misije in Madžari. Enako je bilo določeno v meddržavnem sporazumu v Trianonu in je potem vse do pakta med Zagrebom in Beogradom (Cvetković – Maček) bilo Medmurje del Mariborske oblasti.6) O državnosti slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva govori tudi (vojaška) kartografija, ki je eden pomembnejših državnih resorjev. Uradne avstrijske karte iz 19. stoletja razkrivajo, da so bile slovenske dežele Avstrijskega cesarstva države in da na območju Kraljevine Ogrske ni bilo nobenega drugega subjekta mednarodnega pra­va. Kaj se je v času režima cesarja Franca I. – torej pred letom 1848 – nahajalo na vseh treh straneh tromeje pod Snežnikom pri Klanski Polici, prikazuje uradna karta Vojvodine Krajnske, tiskana na Dunaju po pooblastilu omenjenega cesarja, vojvode Krajnske: onkraj tromeje je mogoče prebrati na zaho­du Primorje (nemško Küstenland), na vzhodu pa Ogrska (nemško Ungarn). O kaki Hrvaški ni sledu!7) Tudi čisto slovenski viri dokazujejo, da je bila zavest o državnosti slovenskih dežel živa. Še leta 1944 v Ljubljani objavljena doktorska disertacija dr. Antona Svetine z naslovom METLIKA to izpričuje. Na strani 3 avtor piše, da sta brata Albreht in Leopold prevzela leta 1374 “vso oblast v vseh avstrijskih dednih državah”! In še več! O moči – suvereniteti teh dežel, ki so očitno same izbirale svoje vladarje od karantanskih časov naprej, pripoveduje dogodek, ko so krajnski deželni stanovi (parlament) leta 1521 odrekli priznanje nadvojvodi Ferdinandu, ker je namraval Krajnski odvzeti Belo krajino in Istro. Moč krajnske državnosti je bila taka, da je moral Ferdinand v ponovnem dogovoru s cesarjem Karlom V., svojim bratom in tudi kraljem Španije, spremeniti dogovor in je bila tako Bela krajina kot Istra leta 1522 znova dosojena Krajnski, in je deželni zbor šele sedaj priznal novega vladarja.Po elaboriranju dokazov izvirne državnosti slovenskih dežel se ustavimo še pri vprašanju, čigava je bila Istra, ki jo zapletena zgodovinska fevdalna dinastična razdeljenost Primorske na kneževine, poknežene grofije in gubernature na videz ločuje iz celote. Zgodovinsko opredeljuje celovitost Primorske (z Istro) že švabska dinastija Andechsov, ki so kot suvereni tega “Vrta Evrope” (tako so ga takrat po Evropi severno od Alp imenovali) privzeli naslov “Meranski” (Meranija – Primorska). Za današnjo rabo relevantno pa je predvsem obdobje, ki se je začelo z dinastijo Habsburg. Rudolf je za pomoč pri zmagi nad Otokarjem 1278 moral goriškemu grofu Albertu prepustiti Primorsko (in še nekatere posesti – tudi Belo krajino). Kasneje so “na krilih cerkvenega Ogleja” svojo civilno oblast poskušali širiti Benečani (zlasti v istrskih mestih, silili so pa tudi v Trst in na Goriško), dokler v času našega Herberštajna ni krajnska vojska pod njegovim poveljstvom beneške ambicije z odločilno zmago pri Meranu – Pazinu dovolj umirila in so Habsburgi znova uveljavili svojo oblast tudi v Meraniji – to je v suvereni kneževini Gorice in Gradiške, avtonomnem mestu Trst in pokneženi grofiji Istri z otoki. Na ta način se je znova vrnila celovitost Primorske znotraj habsburških Dednih dežel in je trajala vse do razpada habsburške monarhije – oziroma, ker je ni nikoli nihče ukinil – nasprotno, upoštevala sta jo celo oba okupatorja, tako italijanski kot nemški – dejansko še vedno traja… Velja torej enako, kot za ostale slovenske dežele Avstrijskega cesarstva (ker motrimo zadevo skozi državnostno, ne narodopisno ali etnološko ali folkloristično ali religijsko optiko), da je bila Primorska od Vršiča do vključno otokov v Kvarnerju slovenska dežela/država z lastno izvorno državno subjektiviteto, ki izvira iz časov slovenske Karantanije in so si jo z vojaško silo priborili Habsburžani. Da so se torej 1.12.1918 združile s Kraljevino Srbijo slovenske dežele Primorska (celovita, torej inkluzive Istra), Krajnska, Koroška in Štajerska, je evidentno, kakor je evidentno, da je bila Istra predvsem “slovenska” in ne beneška ali avstrijska. Seveda pa je še bolj evidentno, da nikoli in nikdar, vse do 8. oktobra 1991, niti košček Istre in treh kvarnerskih otokov ni bil pod kakršnokoli upravo (kaj šele del!) kake hrvaške države ali državi podobne tvorbe.Zločinska ravnanja samozvanih slovenskih oblastnikov, državnikov in strokovnjakov – ne le v času “Demosove vlade”, marveč vsaj zadnjih sto let – presegajo domet človekovega razuma. Zavedajoč se vsaj deloma resničnosti, ki seva iz tu naštetih nekaj dejstev, si ob prebiranju “dosežkov Burkina-Fasso tipa” naših dopisnikov Badinterjeve arbitražne komisije (nomen est omen…) in cele vrste drugih “udeleženih v postopku (postopkih)” ni mogoče misliti kaj drugega, kot da gre za še eno v neskončni vrsti “slovenskih blaznosti”! Moledujejo za “pravično mejo”, bežijo od mednarodnopravnih kriterijev in zahtevajo nekakšno zunanjo – ali kakšno že – pravičnost, ne opazijo pa, kar jim od vsepovsod štrli naravnost v nos – da ima le Slovenija argumente, ki povsem ustrezajo zahtevi iz točke 5 Sporazuma o arbitraži. Ta namreč predvideva upoštevanje načel mednarodnega prava. Seveda je mednarodno pravo izvedeno pravo in ne more biti v nasprotju z nobenim načelom elementarnega prava – torej kljub zvenečemu poimenovanju se nobena odločitev v imenu tega ponosnega in zanosnega “mednarodnega prava” (tudi in še zlasti Badinterjevega tipa!), ki izhaja iz zmote ali se opira na fikcijo ali ignorira razvidna relevantna dejstva, ne sme upoštevati, je v celoti brez vsake veljave. Spričo gore drugačnih državnopravnorelevantnih dejstev in argumentov je dobesedno nična. Samo popolni ignoranti ali dobro plačani manipulanti so mogli spregledati, da se je Slovenija tisti trenutek, ko je mednarodna javnost sprejela dejstvo, da Jugoslavija razpada, lahko v enakem obsegu in svojstvu, kot se je v Jugoslavijo združila, tudi razdružila. Hrvaška pa, ki v Jugoslavijo ni vstopila kot subjekt mednarodnega prava, marveč je pridobila z ustavo 1974 kot socialistična jugoslovanska republika le pravico do odcepitve, seveda ne. Lahko se je odcepila, a le na podlagi posebnega dogovora s prizadetimi. Vsekakor pa pod nobenim pogojem v obsegu znotrajjugoslovanske upravne razmejitve z republiko Slovenijo. Ker je do secesije tistih delov nekdanje Jugoslavije, ki lastne izvorne državne subjektivitete niso imeli, v odsotnosti dogovora prišlo z vojno, je – če naj se secesijske vojne resnično končajo in nevarna žarišča (Hrvaška, BiH, Vojvodina, Kosovo, Makedonija – v oči bije, da subjekti mednarodnega prava, ki so vstopili v Jugoslavijo, niso vojna žarišča!) pogasijo, je mirovna konferenca, do katere doslej še ni prišlo, neizogibna in nujna, očitno edina pot do miru in stabilnosti območja.P.S.: Državotvorna politika bi nemudoma uveljavila regionalizacijo Slovenije z vrnitvijo zgodovinskih slovenskih dežel. Modri slovenski politiki pa ves čas skrbno vzdrževali “rešilni čoln” – edino pravo zatočišče slovenstva: Vojvodino Krajnsko v njenih zgodovinskih mejah – za primer, da bi nadaljevanje zgoraj omenjene “slovenske blaznosti” nedržavotvorno sestavljeno državi podobno tvorbo razgnalo.

* * * * *  *  * * * * * * *

 PREBERITE ŠE TOLE !  UTEMELJENO IN ZANIMIVO !http://www.hervardi.com/meja_s_hrvasko_zgodovinski_pregled.php