• SLOVENIJA
• 01. november 2018 -Igor Mekina / Insajder – avtorski članek 
  
  

Okrožno sodišče v Mariboru je 24. oktobra letos sprejelo sklep, s katerim je dovolilo uvedbo preiskave zoper priprtega Andreja Šiška in zavrnilo ugovore njegovega zagovornika odvetnika Viktorja Osima. Zoper ta sklep »ni pritožbe«. Argumenti sodišča pa so precej nenavadni. In neutemeljeni.

O priporu Andreja Šiška mediji sicer poročajo tako ali drugače, odvisno tudi od političnega zornega kota in tega, ali so ideje, ki jih zastopa priprti Šiško tistim, ki presojajo njegov primer, blizu ali ne. Toda takšna presoja je že v startu napačna.

Pri oceni tega, kaj je Andrej Šiško domnevno storil ali ne, bi bilo potrebno te dodatne primesi preprosto izključiti in zgolj povsem racionalno presoditi njegovo ravnanje. Strinjanje ali nestrinjanje z njegovimi stališči pri tem ne bi smelo igrati nobene vloge. Teoretično.

V praksi pa je tako, da sodniki in tožilci pogosto presojajo tudi na osnovi lastnih osebnih prepričanj in pogledov, pod vplivom "osrednjih medijev" in podobno. In to je očitno opazno tudi v primeru Andreja Šiška.

Kako deluje ta nevaren mehanizem lahko povsem nazorno vidimo tudi pri analizi dveh najpomembnejših argumentov, na katera se v svojem vsebinsko praznem »sklepu brez pritožbe«, ki ga tokrat tudi ekskluzivno objavljamo, sklicuje Okrožno sodišče v Mariboru.

V 24. točki sodišče ocenjuje, ali sta dva obdolžena imela »motiviran naklep«, da zrušita državno oblast.  »Na tak motiviran naklep obeh obdolžencev kaže utemeljen sum, da je Andrej ŠIŠKO, po lastnem zatrjevanju ustanovil Deželo Štajersko, kar ni ustavna kategorija (prim. 143. člen Ustave RS) in ji kljub temu določil mejo, kar pomeni, da naj bi spremenil konstitutivni element državnosti, s tem določil teritorij, prebivalce imenoval „deželane“ in predvidel vlado, saj naj bi določal že nekatere ministre.

Poleg tega je podan utemeljen sum, da je konstitutiral oblast, saj je na zborovanju v Kozjem pojasnil, kakšna kazen bo doletela nepokornega 'deželana in bo visel na vislicah.' Če se pri tem upošteva, da je zagrozil Miru Cerarju s kramolo, torej z usmrtitvijo na trgu, da je ustanovil vojsko, ki naj bi bila pod njegovim strogim poveljstvom, da naj bi ji ukazal, da ne bodo dopustili, da se jih razoroži in da bodo policistom streljali v noge, če bodo to poskusili, potem je podan utemeljen sum, da ravnanje Andreja Šiška kaže na namen prevzema oblasti, na kar naj bi bil pripravljen celo za ceno žrtev v lastnih vrstah. Če ne bi bilo tako, potem ne bi zahteval od pripadnikov njegove paravojaške enote, da posredujejo podatke o svoji krvni skupini,« ocenjuje sodišče.

V naslednji točki sodišče najde še en odločilen »dokaz« - uporniški duh, ki naj bi ga razširjal Andrej Šiško. Bilo bi smešno, če ne bi bilo tako žalostno. Toda poglejmo si zadevo v celoti in se prepričajmo. Takole piše sodišče v 26. in 27. točki:

»Uporniški duh pa je Andrej ŠIŠKO izražal tudi s pesmijo Puntarska, avtorja Mileta KLOPČIČA. Andrej ŠIŠKO pa je posnel celo videospot, na katerem vehementno prepeva to pesem s poudarkom: „Iz grajskih kevdrov teče vino... naj še teče kri...“, pa tudi sicer naj bi uporabljal izraze, ki sodijo v srednjeveško puntarsko izrazoslovje. Glede na navedeno je torej dovolj dokazov, da je podan utemeljen sum, da je Andrej Šiško ravnal z obarvanim naklepom, s takšnim naklepom pa naj bi prav tako ravnal tudi soobdolženi…,«sklene sodišče.

Zadeva je seveda tragikomična. Naj bo zaradi "primera Štajerska varda" odslej vse tabornike ali pa sindikaliste, protestnike in ostale prizadete s takšno »sodbo«, ki v tej državi resno računajo na to, da nam je po svinčenih časih socializma svoboda govora vendarle zagotovljena - odslej strah obsodb in zapora?

Bomo že jutri zaradi prepevanja puntarskih pesmi v napačnem kontekstu obsojeni za »rušitev državnega vodstva?«

Očitno je sodišče tukaj preseglo svoje pristojnosti, ravnalo arbitrarno, izven zakona in razsodilo napačno. Če je namreč v demokratični družbi dovoljeno izgovarjati in zapisati celo besede, ki »šokirajo«, potem je res težko upravičiti nujnost priprtja, preiskave in posledično kaznovanja Andreja Šiška zaradi njegovih besed, ki jih je pred 50 ljudmi izgovoril na neki zasebni jasi pod Pohorjem.

Kar se »streljanja v noge« - glede na to, da policija ni našla orožja, streljanje z »airsoft« puškami ne bi naredilo nobene škode policistom, kvečjemu bi škodovalo strelcem, če bi se policija odzvala. Da ne govorimo o tem, da neka še tako bombastična izjava ne pomeni, da so poslušalci to mnenje tudi sprejeli, ga delili in bili pripravljeni ravnati v skladu z njim.

Zahteva, da naj nekdo pove svojo krvno skupino, pa seveda še ne pomeni, da je imel Šiško za vogalom tudi vojne bolničarje in vso ostalo infrastrukturo, potrebno za podporo oboroženemu odporu.   

Še bolj »odbita« je argumentacija sodišča, kjer sodišče dokazuje, da naj bila zgolj s Šiškovimi izjavami že »konstituirana oblast« in ustvarjena država. To seveda ni nenavadno za državo, v kateri večina še zmeraj (napačno) meni, da je Slovenija »nastala« že 25.6.1991. Postopek nastajanja države je namreč v resnici trajal še več kot pol leta. Tako je to videti iz zornega kota sveta in mednarodnega prava. Doma pa seveda politiki in pravniki še naprej trosijo svoje mitološke puhlice.

Za nastanek države seveda deklaracije in izjave niso dovolj. To velja tudi za domnevni nastanek Dežele Štajerske. Sodišče pa se zaplete v protislovje, ko pravi, da je Šiško »po lastnem zatrjevanju ustanovil Deželo Štajersko, kar ni ustavna kategorija«.

Ali sodišče tu Šišku verjame na besedo? Sodišče bi moralo ugotoviti objektivno dejstvo, ne pa, da se sklicuje na izjave Šiška. Da, Šiško je to izjavil, morda je celo mislil, da je dežela res nastala, toda ali je Dežela Štajerska s tem res že nastala? Očitno ne, kajti dokazov za to ni nikjer.

Sodišče potem nadaljuje, da je tej tvorbi, čeprav ni zapisana v ustavi, »kljub temu določil mejo, kar pomeni, da naj bi spremenil konstitutivni element državnosti«. Kar je seveda nova neumnost. Za nastanek države so (ob drugih pogojih) potrebni teritorij, ljudstvo in oblast, ne pa določene meje. Cela vrsta držav je obstajala in obstaja brez točno določenih meja. Na Hrvaškem menijo, da to velja tudi za Slovenijo in Hrvaško.

O tem, da meje niso »konstituivni element državnosti« s stališča mednarodnega prava ni prav nobenega dvoma, toda v tem primeru so mariborski sodniki očitno pisali neumnosti iz področja, o katerem se jim absolutno popolnoma nič ne sanja. Dobesedno – na pamet. In mednarodne meje se ne da spremeniti zgolj z izjavo ali deklaracijo.    

Sodišče zato, ker naj bi Šiško celo »imenoval ministre« in svoje podanike imenoval »deželani« že »konstituiral oblast.« Toda za to bi sodišče res moralo dokazati, da njegovi »deželani« ubogajo njegovo oblast, pa tudi v tem primeru bi bila celotna akcija Šiška brez priznanja lastne matične države, Slovenije, nezakonita, ker se je zgodila »izven kolonialnega konteksta« (le takšne enostranske odcepitve so praviloma dovoljene) in v nasprotju z načelom samoodločbe celotnega slovenskega naroda, pri čemer niti Štajerska ni bila nikoli določena za »samoodločbeno enoto.«

Bi torej Šiško, če bi svoje "deželane" naslovil s "tlačani", v Slovenijo preko noči uvedel tlačanstvo in fevdalizem? Sodišče očitno meni točno tako. Absurdno.

Dežela Štajerska bi zato lahko dejansko nastala samo z de factoodcepitvijo od Slovenije, vendar bi Slovenija morala to dejstvo tudi priznati. Ker ga ni – dežela Štajerska pač ne obstaja. In Šiško zato svojega »kaznivega dejanja« preprosto ni mogel narediti, ne glede na to, kaj je trdil pred 50 svojimi »vardisti.«

Kdor ne verjame, naj si prebere tudi posvetovalno mnenje Meddržavnega sodišča v Haagu o Kosovu in druge podobne judikate, ki se ukvarjajo z odcepitvami.

Kako absurdno je sklepanje sodišča, pa kaže samo en primer, ki je skorajda identičen z opisano situacijo in problemom »Štajerske varde.«

Petnajstega decembra leta 2009 je imel namreč mednarodni pravnik Charles Crawford pred Meddržavnim sodiščem v Haagu prelomen govor: Crawford je od najboljših poznavalcev mednarodnega prava ter strokovnjak, »specializiran« za odcepitve in nastanek novih držav. Posledično je s tem svojim govorom tudi v veliki meri vplival na končno odločitev sodišča glede zakonitosti oziroma nezakonitosti deklaracije o neodvisnosti Kosova.

»Gospod predsednik, člani sodišča, sem posvečen, toda nezadovoljen južni Avstralec. In s tem tukaj razglašam neodvisnost Južne Avstralije. Kaj se je zgodilo? Absolutno nič. Ali sem storil mednarodno kaznivo dejanje v vaši prisotnosti? Seveda ne. Sem storil neučinkovito dejanje? Zelo verjetno. Nisem predstavnik nikogar in nihče ne bo spoštoval mojega poziva. Toda, ali mednarodno pravo prepoveduje deklaracije o neodvisnosti, ki jih sprejemajo predstavniška telesa in ne tista, ki jih na primer sprejemajo vojaška gibanja? Ali mednarodno pravo prepoveduje samo deklaracije o neodvisnosti, kadar obstaja verjetnost, da bodo učinkovite?

Preprosto nima smisla trditi, da bi bile unilateralne deklaracije o neodvisnosti nezakonite same po sebi. Razlog za to je preprost. Deklaracija, ki jo izda oseba znotraj države je zbirka besed, napisanih na vodi; je zvok aplavza ene roke,« je sklenil Crawford. In to je seveda res.

Kljub temu so mnogi strokovnjaki Crawfordovo stališče kritizirali – predvsem zato, ker je to izrekel v primeru konkretnega primera odcepitve Kosova, kjer deklaracija ni bila samo nekaj praznih besed zapisanih v vodi, pač pa je imela zelo konkretne, efektivne učinke in je seveda predstavljala kršitev režima, določenega z resolucijo VS OZN 1244. Vendar pa o tem mednarodni pravniki iz različnih razlogov – niso odločali. Kar je že druga zgodba.

Za nas je pomembno samo to, da vemo, da so deklaracije o neodvisnosti (ali odcepitvi, ustanovitvi dežel itd.) s stališča mednarodnega prava in povsem enako tudi notranjega prava dejansko nepomembne, vse dokler ne proizvedejo realnih učinkov.

Kje so meje Dežele Štajerske, tega danes nihče ne ve in tudi bi jih lahko pokazali na papirju ali v naravi, jih nihče ne varuje. Dejansko ne obstajajo. Šiškovi »deželani« obstajajo v njegovem govoru, ne pa realno. Dežele Štajerske ni priznala nobena druga država na svetu in še posebej ne – kar je po mednarodnem pravu najpomembneje – »država matica«, Slovenija.

Do »odcepitve« tudi ni prišlo na nekoč kolonialnem ozemlju, pač pa na ozemlju članice OZN. Povedano preprosto – »aplavz ene roke« in »besede, zapisane v vodi« so v Sloveniji očitno dovolj, da za zapahe spravijo človeka, čeprav nikjer na svetu nič od tega ni kaznivo in čeprav dejansko niso »vzpostavile državo.«

Sodniki so torej Šišku dali večje priznanje, kot si ga je lahko kadarkoli nadejal – oni so bili prvi, ki so mu s svojim kratkovidnim, arbitrarnim sklepom dali potrdilo, da »Dežela Štajerska« - res obstaja.

Skratka, primer nazorno kaže, da je v Sloveniji za zapahe mogoče priti tudi zaradi prepevanja puntarskih pesmi, razširjanja »uporniškega duha« in izrekanja deklaracij in besed, ki so ostale brez učinka. Gre za krivosodje? Brez dvoma.

K temu je potrebno dodati seveda še to, da se senat nikjer ne opredeli in sploh ne dokaže Šiškovega naklepa, kar je seveda prav tako kršitev Zakona o kazenskem postopku. Toliko o slovenski pravni državi.

Da se razumemo – oblikovanje nekakšnih paravojaških enot, jemanje zakona »v svoje roke«, grožnje z nasiljem in akcije kakršnihkoli skupin zoper tujce, migrante, manjšine itd. so zagotovo nesprejemljiva dejanja, ki si zaslužijo pregon.

Vendar so tudi pri takšnem pregonu meje. Za žalitve, nestrpen govor in nezakonito posedovanje orožja, če se lahko dokaže, obstajajo drugi postopki.

Da pa si lahko v Sloveniji za zapahi tudi na podlagi absurdnih sklepov sodišč in zaradi tako neutemeljenih razlogov o domnevnem »strmoglavljenju državnega vodstva«, tako kot so zapisani v omenjenem sklepu Okrožnega sodišča v Mariboru - bi nas pa moralo skrbeti enako ali še bolj, kot nas je zaskrbelo ob posnetkih »Štajerske varde.«