ZA OHRANITEV NOVEGA ZAKONA O ZAKONSKI ZVEZI IN DRUŽINSKIH RAZMERJIH

Sem zdrav, pošten moški srednjih let in gej. Homič, peder, kot bi mi rekli nekateri. Moj ljubeč večletni partner mi je stal ob strani v dobrem in slabem zadnjih 18 let. Moja ljubezen do njega raste iz dneva v dan in vse, kar si želiva, je mirno življenje. Iz prejšnjega zakona ima Ljubi hčerko, ki bo naslednji teden dopolnila dvajset. Imam jo raje kot svoje življenje in ona mi ljubezen vrača. To je moja družina, moj cel svet in ni je stvari na našem planetu, ki je ne bi storil zanju. Sta vse, kar imam. 

Da sem prišel do tega občutka sreče, pa mi ni bilo z rožicami postlano. Moji starši, ki jih spoštujem in ljubim, so se me odrekli in želeli, da si dom poiščem drugje. Moja mati, ki me je dojila in vzgajala, je decembra podlegla bolezni in od nje se nisem poslovil. Kljub temu, da me ni želela več videti, verjamem, da bi ji odleglo, ko bi videla, kako sem srečen. Z očetom ne govoriva. 

Kar želim povedati je, da je razvoj človeka v moralno in odgovorno bitje konec koncev stvar človeka samega. Okolje, družba, družina... da, so faktorji, a vendar, za pravilno presojo je pomembna samo čista, zdrava glava. Od petnajstega leta živim in se prebijam sam, pa doma nisem doživel podpore. In sem zrasel v dostojnega človeka, pridnega delavca in ljubečega starša. Partner je moj navdih, inspiracija in opora. V moji ljubi deklici, ki je danes že mladenka, vidim odsevati tako moje kot njegove kvalitete in nanjo sem ponosen do bolesti. In ko gledam, kako je imela lepo, udobno življenje, kako je imela streho nad glavo in vsega dovolj, s koliko ljubezni in topline je (bila in še vedno je) obdana, ne morem kaj, da ne pomislim na vse te, ki bojkotirajo in protestirajo, ki v nič dajejo vse, kar sva gradila. Želim si, da bi vsi spoznali, da je včasih potrebno stopit preko sebe in sprejeti dejstvo, da nimamo vedno prav. 

Moja družina ima vso ljubezen, kar je premorem. In nova novela k zakonu vso mojo podporo.