ZA KAKOVOSTNE VRTCE

#104: Mo - Re: Re: Re: realna situacija...

Moj naslednji korak? Se nimam nobenega namena bosti z vami, moj namen je bil zgolj razložiti, da nismo tako brez vrednosti in da se naša delovna mesta + obveznost razlikujejo med seboj in da je vsako vredno spoštovanja in ne zaničevanja. Ne moremo jih primerjati - vsako obdobje otroka terja osebo, ki je strokovnjak na svojem področju in tako pač nismo primerljivi med seboj (to je skoraj tako, kot smo vsi JU - od vzgojiteljev, policistov, šolnikov, gasilcev..do pisarniških fikusov!). Najbolj žalostno se mi zdi, ko berem različne komentarje in opažam, da namesto, da stopimo skupaj, drug drugega tolčemo po glavi da njegovo delo pa ni tako pomembno kot naše!

Še eno pripombo imam - delamo ogromno stvari, ki niso v kurikulu (še posebej, če se pojavi težava ali če otroci izkažejo zanimanje za neko določeno temo), se pa strinjam z vami, da ima osebnost vsake vzg. ali pomočnice (tudi učiteljice) vpliv na otroke in na celoten oddelek! Kar se tiče dečkov - mi imamo (govorim pač za naš vrtec) delovni kotiček, sicer res namenjen šele predšolskim otrokom - tam so namreč prava kladiva, žagice, lesene deske, žeblji... res nismo pa nikoli omejevali kdo se lahko tam igra (pač glede na želje), samo orodje (pač plastično ali leseno) pa je pri nas prisotno že od jasli dalje, prav tako kuhinjski pripomočki - priznam, da sem sama najbolj vesela, ko se otroci pomešajo in si izberejo dejavnost glede na svoje želje - morda je to napaka, ne vem. Tudi juho/pito/piškote/solato (kar pomeni, da zelenjavo/sadje narežemo, zamesimo testo) vedno pripravljamo skupaj (tudi s kuharico, pride v oddelek in razloži otrokom, kako se kaj pripravi, v kuhinjo pa potem skupaj odnesemo skuhati), ravno tako otroci sodelujejo s hišnikom - kadar je to možno, se zmenimo in potem kaj skupaj poravimo ali uredimo (res se to zgodi le nekajkrat na leto, a sodelovanje med nami je in meni osebno se zdi pomembno, da otroci spoznajo, da so tudi kuharica/čistilka/hišnik enako pomembni in njihovo delo pomembno ter vredno spoštovanja, ravno tako, kot različni poklici staršev). In mislim, da jih veliko tako dela...vsaj upam, da se ne motim, pri nas zelo vzpodbujajo takšen način dela! Do 100 res ne štejemo in tudi borilnih veščin ne učimo - slednje prepuščamo strokovnjakom, kar se tiče zvezd, strojev in meritev pa ja, s tem smo se tudi že ukvarjali - zanimalo je oboje :).

Kar se tiče moje komunikacije - morda sem vas narobe razumela, res pa sem bila pošteno razočarana na še enim komentarjem v smislu - kdo je pomembnejši. Vem, da se mnogi ne zavedajo, kakšno je naše delo (govorim o celotni vertikali vzgoje in izobraževanja), niti ne vem, od kod izhaja takšna mržnja do delavcev v vrtcih, OŠ, SŠ... sama lahko le rečem, da sem imela v svojem izobraževalnem ciklusu dobre in slabe izkušnje ter da so povsod prisotni dobri in slabi delavci - smo pač ljudje. Moja komunikacija s starši pa je na splošno zelo dobra (da se malo pohvalim :)), veliko se pogovarjamo in veliko sodelujemo. Če bi se v živo srečala, dvomim da bi imela komunikacijski problem - mislim da bi stvar veliko hitreje rešila, saj bi že v začetku pogovora dognala o čem se pogovarjava in kakšna so najina stališča, v živo se veliko stvari lažje in hitreje reši - sicer pa tudi vaš ton ni bil ravno nedolžen :) In s starši (pravzaprav z nikomer) se nikoli ne grem igre kdo je močnejši - verjamem, da sta sodelovanje in kompromisi edina prava rešitev in če oni zaupajo meni in jaz njim lahko skupaj naredimo ogromno za otroke.