#951: - Re: Re: Re:  

 Kdo piše o kakšnem ponosu. Poanta je bila, da ste sprejeti in otroci niso vzgajani s predsodki kot na vsakem koraku očitate. Seveda, da podpišejo, če niti ne vedo kaj to vse za sabo prinese in še ne morejo razumet.  Sej nič ne rečem glede plakatov, ampak že sedaj je tega veliko, kakšna propaganda bo šele potem. Ne obračajte mojih besed, sami veste kakšna je poanta. Ne rabimo tega zakona samo za to, da boste vi sprejeli same sebe, ampak treba gledat malenkost širše.

#953: - Re: Re: Re: Re:  

 z zagotovostjo lahko rečem, da večina mladih vsaj prelista programe in zakone, preden se pod njih podpiše. kot pravite, smo bolje informirani od vas, pot informacij nam je bila zmeraj bolj odprta. zato mogoče v tem primeru (in mnogih drugih) nismo mi tisti, ki bi se morali po vas zgledovat. mogoče lahko vi premislite, kaj lahko od naše mentalitete odnesete. in ne moramo razumet, kaj ta zakon s sabo prinese? sama ga zelo dobro razumem, pa lahko trdim, da podpisniki prav tako. 

ne obračam vaših besed, samo pojasnjujem vam, kar vam očitno ni jasno. ne gre za nobeno propagando, gre za informiranost. znanje. 

in da mi nikoli več ne rečete, da "smo sprejeti" in "da bomo sami sebe sprejeli". nikoli se ne boste zavedali, kako težka je pot do lastnega spoznanja in sprejetja in nikoli vam ne bo jasno, da je to tako zaradi družbe, ki nas obdaja. vam niti ne mislim pojasnjevat. da smo sprejeti? kako mi lahko pišete, da ste proti temu, da osvojimo osnovno pravico, ki jo imate vi - posvojitev otrok, potem pa v naslednjem stavku, da smo sprejeti?

in hvala bogu, res danes otroci niso večinsko vzgajani v sovražnem, nestrpnem duhu. tisti, ki pa so, pa se tega ne zavedajo (niti otroci, niti starši, ki jih vzgajajo). in slepo težijo k mnenju, ki jim je bilo vsiljeno (pa mislim da dobro veste, kam ciljam). 

#953: - Re: Re: Re: Re:  

 Star sem 30 let. Bil sem zelo vesel otrok, neprestano nasmejan. V petem razredu, ko še mi sploh ni blo jasno kaj me privlači sta me 2 nasilna sosošolca ustrahovala in pretepala. Zaradi strahu se nisem nikomur zaupal. Vsi sošolci in sosošolci so to vedeli, enkrat so me pretepali in poniževali javno pred dvema razredoma otrok. Reakcija ostalih je bla da so se smejali. Najbolj me je prizadelo da so se še punčke smejale. Potem se je to zvedelo, reakcija moje razredničarke je bla:'Saj vem da ti nisi tak.' Pač ni znala drugače, to je blo sred 90ih. Od takrat nosim v sebi strah pred ljudmi. Pri 20 sem priznal staršem, ker sem mislo da me bo vsaj nekdo sprejel. Mama je rekla da sem umazan in da me ne bo nikoli sprejela, oče je iskal znake za mojo usmerjenost v logotipih na moji majci. Vem da me mata rada, ker me nista vrgla s hiše. Ampak bolečino od zavrnitve še danes čutim. Vsake tolko mi udarja anksioznost zaradi napadov v osnovni šoli in nesprejemanja moje družine. Nikoli nisem nikomur nič storil žalega. Zaradi tega se izogibam ljudi in precej nedružaben. Tolko o učinku religije in 'zaskrbljenih' ljudi. JEBITE SE! Še to v solzah pišem. Če bi lahko šel nazaj bi pa tista 2 bulija z želesno štango pretolko, kr sta mi že v osnovi zajebala samozvest. Ker se nisem mogo prav izražat imam osebnost, ki je sicer prilagojena tem okoliščinam, ampak nikoli nisem sledil svojim pravim željam kaj bi v življenju počel. Vedno sem mel v mislim golo osamljeno preživetje brez podpore, tak so mi svet risali ljudje okoli katerih sem odraščal. Zdaj mam neko izobrazbo, ki je sicer zelo visoka za našo družbo, me pa niti malo ne veseli. Verjetno tudi zato da bi se dokazal staršem in si nekako zaslužil njihovo naklonjenost. Ampak za življenje sem pa napol invalid. Počutim se kot da nimam nič za zgubit, čeprav večino časa tudi nimam nobene motivacije za življenje in sem potrt. Edino kar mi je pomagalo preživeti je blo nekaj ljubečih partnerjev s sedanjim vred.