Itak se ve, da kako se bi moral glasiti pravi naslov za peticijo;

Pobuda za sprejem zakona o prepovedi opravljanja vseh političnih funkcij za Janeza Janšo!

Gre še za eno sprenevedanje na osnovi sovražnosti do Janše in do vseh mislečih drugače od udbomafije. Gre za miselnost sodrge. Definicija sodrge je ta, da so to ljudje, katerih osnovni imperativ je sovraštvo. Iz sovraštva vlečejo vse svoje zaključke in življenjski moto. Sodrga vedno le obsoja in zahteva linč, nikoli pa se sodrga ne zavzema za pomilostitev ali oprostitev. Pravica je po mnenju sodrge uresničena le tedaj, ko se koga obsodi. 

Zakaj zakon o prepovedi političnih funkcij ni bil nikoli sprejet? Preprosto zato, ker bi lahko, tako kot je v primeru Janše, sodrga pred vsakimi volitvami zahtevala odstranitev najbolj nevarnega opozicijskega voditelja, in udbomafijsko sodstvo bi z montiranim procesom najbolj nevarnega politika brez problema odstranilo iz predvolilne igre. ZATO TA ZAKON NI BIL SPREJET IN VERJETNO BO USTAVNO SODIŠČE PRAV ZARADI NEVARNOSTI ZA DEMOKRACIJO, TAK ZAKON TUDI ZAVRGLO, KOT NEUSTAVNEGA, ČE BO SLUČAJNO SPREJET.

V načelu bi se lahko strinjal, da pravnomočno obsojeni ne bi smeli opravljati političnih funkcij, toda v Sloveniji, kjer udbomafijske naveze še vedno delujejo z roko v roki z večino sodnikov, je tak zakon najbolj priročna zadeva za odstranitev vseh političnih nasprotnikov udbomafije, sodrga pa je le instrument te udbomafije.

#1432: nn -  

 Jaa, to imaš pa prav, JJ je najbolj nevaren politik v tej državi!

A ti res ne razumeš, da imamo državljani  levih in desnih, zgornjih in spodnjih, rdečih in črnih in kodrlajsastih lopov dovolj?

Sicer bi pa od očitno politično desno usmerjenega osebka, ki poštene ljudi žaljivo imenuje sodrga, vseeno pričakovala nekaj malega objektivnosti.

A kot kaže, si se nalezel pljuvanja, zmerjanja in žaljenja soljudi od svojega firerja, bog pomagaj.

In ne, tale peticija se ne podpisuje zavoljo tvojega boga, ker zakon tako ali tako ne bo veljal retroaktivno, pač pa zato, da se takšne in podobne anomalije ne bodo ponavljale v nedogled.

Kar pa se tiče tega zakona, ki bo ali pa ne, sprejet: kolikor vem jaz, do sedaj predlog takega zakona sploh še ni bil nikoli vložen v parlamentarno proceduro.

Udbomafijske naveze so pa na levi in na desni, če še nisi opazil.

A to, da je Brezigarjeva mesece skrivala depeše te pa nič ne moti?

#1432: nn -  

  s tem ne morem strinjati. 

- ker imamo zakon o poslancih že nekako od leta 1992. Od takrat vsak, ki razume slovensko, lahko prebere, da pravnomočno obsojeni ne morejo biti poslanci. Ta zakon velja čisto za vse, pa tudi za Janeza Janšo. Kaj je tu narobe? Narobe je, ker Janez Janša ne spoštuje slovenske zakonodaje in slovenskih sodišč. In ker so v državnih ustanovah ljudje, ki služijo njemu in ne državi. Če v zakonu jasno piše, da obsojeni ne morejo biti poslanci, kako je lahko volilna komisija v nabor kandidatov sprejela ljudi brez potrdila o nekaznovanosti? Demokracija niso samo pravice. So tudi dolžnosti! Politik, ki slovenskih sodišč ne spoštuje in jih javno imenuje krivosodje, bi moral že samo zaradi tega prevzeti politično odgovornost.  

- kdor samo malo pozna zakon o kazenskem postopku ve, da je v proceduro sojenja vgrajena množica varovalk, ki rigorozno preprečujejo, da bi bil nekdo po krivici obsojen. Če nekdo pride do tretje stopnje sojenja, je to zelo zanesljiv znak, da je bil obsojen po pravici, ker so dokazi o krivdi trdni. Vztrajno zanikanje krivde in odličen odvetnik bi v vseh teh letih sojenja zlahka sesula vse dokaze na trhlih nogah. Če kdo meni, da to ne drži, bi moral to dokazati. Dovolj je bilo nakladanja. Sodišča delujejo veliko bolje kot v časih, ko je bila državna tožilka Barbara Brezigar, pravosodni minister pa Lovro Šturm, ki sta marsikateri proces preprečila. V tistih časih ni bilo procesov proti tajkunom, čeprav so se ravno v tistih časih najbolj plodili.

-ustavno sodišče dosedaj ni niti malo obravnavalo vprašanje, ali so se Janša in njegov krog dogovarjali za podkupnine ali ne. Kot da to ni pomembno. Ne vem, kako bo naprej, ampak zaenkrat njihovo začasno odločitev razumem kot da menijo, da je demokracija v nevarnosti, če se zapre poslanca, ki je storil kaznivo dejanje. Ali to sedaj velja za vse poslance? Ali bodo sedaj lahko vsi po vrsti počeli nečastna dejanja, zraven pa govorili: 'kaj nam pa morejo, saj nas ščiti ustavno sodišče, ker mi smo demokracija'..  Šrot in Adrijana Starina sta menda že vložila zahtevo na ustavno sodišče, naj prepove uporabo nekih dokazov in s tem zaščiti njune človekove pravice. Jima bo uspelo?

-kdo je zate udbomafija? Težko te razumem, ker so tvoje obtožbe zelo splošne. Ali so to vsi Slovenci, ki se ne strinjamo s stranko SDS in njenim vodjem?

-nekakšna mafija res obstaja. To so tisti, ki kradejo državo in zraven rušijo veje oblasti... pa tudi tisti, ki jih pri tem podpirajo. Tu bi res lahko napravili red. 

-ta peticija ni samo proti Janezu Janši. Je proti vsem politikom, ki so obremenjeni s korupcijo in drugimi kaznivimi dejanji. Niso vsi politiki obremenjeni s tem. Pravzaprav je takih malo. Menim, da je tu treba potegniti jasno črto. Saj jo že imamo: to je pravnomočna obsodba za več kot šest mesecev. To bi lahko bilo jasno, da nista sodrga in sovraštvo tista, ki odločata. Vsaj dokler funkcionira pravna država, sodrga ne sme diktirati sodnih odločitev. Res je.. če bi Janša odstopil, trenutno ni nikogar, ki bi zanj še veljala ta peticija. Sem pa prepričan, da bomo v prihodnosti zakone te vrste gotovo še potrebovali. Za vsak slučaj. 

#1432: nn -  

 Članek iz Večera

Sojenje sojenju

Avtor LUIGI VARANELLI, PRAVNIK, ODVETNIK V LJUBLJANI

16. december 2014

Kot pravnik, pa tudi kot občan, se pogosto vprašam, kaj se danes dogaja s
slovenskim sodstvom, v katero smer gre. V zadnjih letih smo namreč priče
dogajanju, s katerim ne moremo biti povsem zadovoljni. To dogajanje
imenujem ''sojenje sojenju''.


Da bi razumeli, kaj mislim s to besedno zvezo, je treba narediti kratek
uvod. Sodni proces je sredstvo, s katerim skuša sodišče ugotoviti resnico.
Ugotoviti resnico v sodnem procesu pomeni ugotoviti obstoj ali neobstoj
nekega dogodka, ki ima določene pravne posledice. V kazenskem procesu se
ugotovitev resnice poistoveti z ugotovitvijo, ali je določena oseba storila
dejanje, ki ga kazenskopravna norma prepoveduje in sankcionira. Ker sodnik,
ki sodi, seveda ni mogel biti navzoč pri dogodku predmeta ugotovitve, si
pomaga z dokazi. Dokaz sam po sebi ni resnica; je le majhen košček resnice,
s katerim skuša sodnik rekonstruirati dejansko stanje. Povedano
preprosteje: sodnik skuša z nekaterimi elementi rekonstruirati odvijanje
nekega dogodka in na podlagi tega razglasiti sodbo. Ker resnica v sodnem
procesu pride na dan skozi dokazovanje, se lahko tudi zgodi, da ''procesna
resnica'' ni enaka ''pravi resnici''. Ugotovitve sodnika so namreč pogojene
s tistimi dokazi, ki lahko vstopijo v proces. Če je dokazov premalo ali če
so bili pridobljeni v nasprotju s pravili, ki so veljali v času sojenja,
''prave resnice'' pravzaprav skoraj ni mogoče ugotoviti. V tem primeru se
uporablja načelo in dubio pro reo (drugače povedano: velja domneva
nedolžnosti), kar pomeni, da mora sodnik izdati oprostilno sodbo. Paradoks
je v tem, da se včasih celo sodnik sam zaveda, da njegova sodba ni odraz
resnice, o kateri je prepričan. Koliko je primerov, ko so na podlagi
pomanjkanja dokazov ali procesnih kršitev obtoženi zakorakali na prostost,
kljub temu da je sodnik, ki jih ni spoznal za krive, sam pri sebi bil
prepričan, da so prav ti obtoženci storili dejanje, ki se jim očita v
obtožbi.


Ključen pri ugotavljanju dogodka, ki je predmet sodnega procesa, je torej
dokaz. Tu pa nastajajo nove in nove težave. Naš sodni sistem je preprosto
začel postavljati previsoka merila za dokazne standarde. Ni mi trebna
posebej omenjati, koliko bizantinskim razlagam procesnih norm smo priča
pravniki in državljani; koliko se govori o dokazih, ki so izločeni iz
procesa, tako da sodnik na njih ne sme graditi svojega prepričanja o
obtoženčevi krivdi; koliko sodb je padlo zgolj zaradi procesnih kršitev. O
tem, ali je nekdo res storil neko (kaznivo) dejanje, se (vsaj v večjih
sodnih procesih) sploh ne govori več; govori se le o tem, ali so bili
dokazi, ki obtoženca postavljajo pred lastno odgovornost, pravilno
pridobljeni. Sodni proces je zaradi visokih meril za dokazne standarde tako
spremenil svojo bitno naravo: iz sredstva ugotavljanja resnice se je
pretvoril v sredstvo zaščite obtožencev. Obtoženci tako lahko v varnem
zavetju pravne norme in neomejenega dokaznega standarda v mirni svobodi
mirno počivajo, saj je ravno proces tisti, ki je njihova glavna zaščita.
Sodnik torej ne sodi več obtožencu, temveč sodi drugemu sodniku, predmet
sojenja pa postane dejstvo, ali je nižji sodnik ''sodni obred'' pravilno
izpeljal. Od tod besedna zveza ''sojenje sojenju''.


Takšno stanje je zaskrbljujoče. V trenutku, ko določenemu dokazu preprečimo
vstop v proces ali, kot rečemo v pravnem jeziku, ko ta dokaz ''izločimo''
iz spisa, se močno zamajajo temelji sojenja. S tem ne želim zagovarjati
drakonskega procesa, ki temelji na domnevi krivde. Kot pravnik vedno
zagovarjam potrebo po spoštovanju temeljnih človekovih pravic, a obenem
občutim potrebo po dialektični uravnovešenosti sredstev v sodnem procesu.
Preveliki ali prestrogi dokazni standardi pripeljejo do druge skrajnosti:
ker so dokazi, ki naj bi bili po določeni razlagi procesne norme,
nepravilno pridobljeni, se resnica, doseganje katere je edini cilj sojenja,
le stežka ugotavlja. Postavljamo sistem, kjer se meje pravic obdolžencev
raztezajo onkraj vsakega razuma, s tem pa se neizogibno zmanjšuje drugo
polje, kjer rastejo cvetovi resnice.


Stanje postane še bolj zaskrbljujoče, če upoštevamo še eno dejstvo. Ustavno
sodišče je v slovenskem sodnem sistemu postalo nekakšna četrta instanca,
kjer se ponovno, podobno kot prej, ''sodi sojenju''. Podobno kot višje
sodišče, ki oceni, ali je prvostopenjski sodnik proces izpeljal pravilno,
in vrhovno sodišče, ki sodi, ali je senat višjih sodnikov proces izpeljal
pravilno, zdaj še ustavno sodišče oceni, ali je vrhovno sodišče proces
izpeljalo pravilno. Med zatrjevano kršitvijo procesnega pravila (za katero
je v končni instanci pristojno vrhovno sodišče) in zatrjevano kršitvijo
določene človekove pravice (za katero pa je pristojno ustavno sodišče) je
meja tanka, nedorečena, bolj formalna kot vsebinska. Konec koncev: z
ustrezno argumentacijo in z dobro retorično sposobnostjo, ki je dobrim
odvetnikom zagotovo ne primanjkuje, je mogoče uveljavljati skoraj
katerokoli procesno kršitev in jo preobleči v kršitev človekove pravice.


Problem, ki se v pravnem svetu riše na obzorjih, je torej naslednji:
procesne kršitve, preoblečene v kršitve človekovih pravic, visoka merila za
dokazne standarde, izločitev dokazov, na podlagi katerih se poveča
neugotovljivost dejanskega stanja, in pretirano posvečanje sodnikov
procesnim kršitvam na vseh instancah lahko navsezadnje (če na stvari
gledamo zelo apokaliptično) privedejo tudi do razpada sistema v kazenskem
pravu oziroma do strahu sodnikov pred tem, da bi izdajali obsodilne sodbe,
ker bo na neki instanci nekdo obsodil njihovo delo oziroma ker bo sodil
sojenju. Bralcu prepuščam, če meni, da je to sistem sodstva, ki izpolnjuje
svojo funkcijo in ki povečuje zaupanje vanj.