#100: gost1 - Re: Re: realna situacija...

Špoštovana gospa vzgojiteljica!

Poznam vaše delo in tudi delo učitelja v vseh triadah. To in še kaj več sem izkusil in lahko rečem, da je neposredno delo z otroki v vrtcu lažje kot v šoli. Vzgojiteljica ne bo nikoli označena za "kurbo in psico" s strani otrok, noben ji ne bo "jebal mater" ker mu je rekla naj naredi to in ono.

Glede kvalitete dela vzgojiteljic je opazna razlika med vzgojiteljico in pomočnico, vendar neredko v obratni smeri, ko pomočnica, pogosto tudi z uni diplomo- ki je na tem položaju zgolj zaradi rivalstva v kurniku starejših kok, ki ne prepustijo svojih stolčkov mlajšim in sposobnejšim- da otrokom bistveno več kot dipl. vzgojiteljica.

Prepričan sem, da veste, da je varnost osnovna človeška potreba, ki je v vrtcu na srečo bistveno bolj poskrbljena kot doma. In se razvija na podlagi odnosa in navezanosti na pomembno stabilno drugo osebo. Varnost v odnosu omogoča varno navezanost, ki je bistvena za otrokov nadaljni razvoj. In v vrtcu je med drugim tudi poudarek na varnosti.

Glede na to verjamem, da ste tudi vi dovolj stabilna oseba, da lahko nudite varnost otrokom in da varnost razumete v tem smislu in ne v smislu varovanja kot varnostniki, kar ste, kot razumem glede na slog vašega pisanja, tudi razumeli.

Hmm, trpinčeni in zanemarjeni otroci? Ste že imeli spolno vzgojo v vrtcu in otrokom predstavili - na otroški način - spolne zlorabe? Resnici na ljubo jih tudi v vrtcu ni malo - že ena žrtev je preveč. No, verjamem da ste, ampak večina tega ni, ker tega ni v kurikulu. Pa je življenjsko pomembno. Žal sem videl veliko preslišanih otrok zaradi bližine in poznanstev vzgojiteljic s starši.

Spodbujate vsestranski razvoj? Ja zagotovo saj dečke obravnavate kot dečke in dajete dečkom očetovski lik, ki ga nujno potrebujejo. Peljete jih v delavnico in jim date žago in vrtalnik v roke, učite jih rezati z nožem, da bodo vedeli kako delati z nevarnimi predmeti, meriti z metrom, šteti do 100, opazovati zvezde, demolirati kakšen stroj ali napravo, učite borilne veščine... Po mojih izkušnjah je feminizacija dodobra prežela vzgojo in izobraževanje in to ni tako nedolžna stvar. Zato nehajmo govoriti o celostnem razvoju. Na kognitivnem in vedenjskem nivoju mogoče, na telesnem, odnosnem in emocionalnem pa zagotovo ne.

Jaz sem za vrtec in sem za vrtec z veliko prostora, pa četudi je v njem kakšen otrok več. Samo problem je, da imajo vrtci pogosto premalo prostora. Po kvadraturi je mogoče dovolj, ampak ali ga imajo dejansko dovolj, pa je druga stvar. Sem za vrtec, ki bo imel pogoj kvorum za moške - vzgojitelje ali pomočnike. Sem za vrtec, v katerem bodo vsi del vzgojnega procesa vključno s kuharicami, hišniki in čistilkami in bodo za to tudi ustrezno spodbujani. Potem ne bi potrebovali toliko pomočnic.

Da zaključim. Kako se počutite, ko vas na nek način takole skoraj šovinistično buzeriram. Veste, nekomu izven šolstva in vzgoje, je težko razumeti naš skrajno kompliciran sistem, ki omogoča manipulacijo z nami. Ne razume, da delamo s pomembnimi niansami v vzgoji otrok, ki so na prvi pogled podobni temu, kar oni delajo doma s svojima 1,4 otroka. Ne razume, kako je razdeljen delovni čas in organizacija dela, ki je, resnici na ljubo, zares zapletena. Ne razume, da njegov otrok ni center sveta. Vendar tudi vi razumite, da delo z otroki ni edino delo, ki ga opravljate in da je komunikacija s starši ena od bistvenih stvari pri vzgoji otrok. Če bi mene takole napadli, brez vaše pobude po dodatnem pojasnjevanju, ter vstopali v igro "kdo je močnejši", bi imela verjetno resen komunikacijski problem.

In kakšen bo sedaj vaš naslednji korak.

#104: Mo - Re: Re: Re: realna situacija...

Moj naslednji korak? Se nimam nobenega namena bosti z vami, moj namen je bil zgolj razložiti, da nismo tako brez vrednosti in da se naša delovna mesta + obveznost razlikujejo med seboj in da je vsako vredno spoštovanja in ne zaničevanja. Ne moremo jih primerjati - vsako obdobje otroka terja osebo, ki je strokovnjak na svojem področju in tako pač nismo primerljivi med seboj (to je skoraj tako, kot smo vsi JU - od vzgojiteljev, policistov, šolnikov, gasilcev..do pisarniških fikusov!). Najbolj žalostno se mi zdi, ko berem različne komentarje in opažam, da namesto, da stopimo skupaj, drug drugega tolčemo po glavi da njegovo delo pa ni tako pomembno kot naše!

Še eno pripombo imam - delamo ogromno stvari, ki niso v kurikulu (še posebej, če se pojavi težava ali če otroci izkažejo zanimanje za neko določeno temo), se pa strinjam z vami, da ima osebnost vsake vzg. ali pomočnice (tudi učiteljice) vpliv na otroke in na celoten oddelek! Kar se tiče dečkov - mi imamo (govorim pač za naš vrtec) delovni kotiček, sicer res namenjen šele predšolskim otrokom - tam so namreč prava kladiva, žagice, lesene deske, žeblji... res nismo pa nikoli omejevali kdo se lahko tam igra (pač glede na želje), samo orodje (pač plastično ali leseno) pa je pri nas prisotno že od jasli dalje, prav tako kuhinjski pripomočki - priznam, da sem sama najbolj vesela, ko se otroci pomešajo in si izberejo dejavnost glede na svoje želje - morda je to napaka, ne vem. Tudi juho/pito/piškote/solato (kar pomeni, da zelenjavo/sadje narežemo, zamesimo testo) vedno pripravljamo skupaj (tudi s kuharico, pride v oddelek in razloži otrokom, kako se kaj pripravi, v kuhinjo pa potem skupaj odnesemo skuhati), ravno tako otroci sodelujejo s hišnikom - kadar je to možno, se zmenimo in potem kaj skupaj poravimo ali uredimo (res se to zgodi le nekajkrat na leto, a sodelovanje med nami je in meni osebno se zdi pomembno, da otroci spoznajo, da so tudi kuharica/čistilka/hišnik enako pomembni in njihovo delo pomembno ter vredno spoštovanja, ravno tako, kot različni poklici staršev). In mislim, da jih veliko tako dela...vsaj upam, da se ne motim, pri nas zelo vzpodbujajo takšen način dela! Do 100 res ne štejemo in tudi borilnih veščin ne učimo - slednje prepuščamo strokovnjakom, kar se tiče zvezd, strojev in meritev pa ja, s tem smo se tudi že ukvarjali - zanimalo je oboje :).

Kar se tiče moje komunikacije - morda sem vas narobe razumela, res pa sem bila pošteno razočarana na še enim komentarjem v smislu - kdo je pomembnejši. Vem, da se mnogi ne zavedajo, kakšno je naše delo (govorim o celotni vertikali vzgoje in izobraževanja), niti ne vem, od kod izhaja takšna mržnja do delavcev v vrtcih, OŠ, SŠ... sama lahko le rečem, da sem imela v svojem izobraževalnem ciklusu dobre in slabe izkušnje ter da so povsod prisotni dobri in slabi delavci - smo pač ljudje. Moja komunikacija s starši pa je na splošno zelo dobra (da se malo pohvalim :)), veliko se pogovarjamo in veliko sodelujemo. Če bi se v živo srečala, dvomim da bi imela komunikacijski problem - mislim da bi stvar veliko hitreje rešila, saj bi že v začetku pogovora dognala o čem se pogovarjava in kakšna so najina stališča, v živo se veliko stvari lažje in hitreje reši - sicer pa tudi vaš ton ni bil ravno nedolžen :) In s starši (pravzaprav z nikomer) se nikoli ne grem igre kdo je močnejši - verjamem, da sta sodelovanje in kompromisi edina prava rešitev in če oni zaupajo meni in jaz njim lahko skupaj naredimo ogromno za otroke.