ZA OHRANITEV NOVEGA ZAKONA O ZAKONSKI ZVEZI IN DRUŽINSKIH RAZMERJIH

Nekateri se iz zgodovine niso ničesar naučili. Ostajajo na večstoletnih okopih zmot, polresnic in neresnic. Posodobili so le metode, neukost zagovarjajo z naravnostjo, resnico z manipulacijo, laži plasirajo zavite v dogmatiko, nepoznavanje v strahove, ne sprejemanje drugačnosti v temelje preteklosti.

Njihova današnja sodobna retorika je izpustila izraze kot so: bogokletnost, čarovništvo, grmade, sodomija, prekletstvo, večni pekel, nečistovanje, prešuštvo, izobčenost itd. Beseda nečistovanje (občevanje pred sklenitvijo zakonske zveze s posledico  nezakonskih otrok), eno starševstvo (zaradi razveze, ki je verski nauk ne priznava), renovirane družine po ponovni poroki razvezanih staršev (po cerkvenem pravu življenje v prešuštvu, kjer so njuni otroci nezakonski  znotraj civilne zakonske zveze), kombinirane družine (ponovna civilna poroka razvezanega starša kjer je družina sestavljena iz otrok iz razvezanega zakona in otrok iz nove zakonske zveze). Prav tako so besede pankrtnica in pankrti  izginile iz besednjaka.  Vse te oblike so se že preveč infiltrirala v njihovo okolje in so vpete v njihovo vsakdanje »virsko življenje«. Kazijo namreč njihovo umetno podobo edine prave, naravne vse zveličavne podobe svete družine. Seveda je pa javno ne izpostavljajo svojim deklarativno pripadajočim vernikom, ker v praksi pač že dolgo prav ti verniki ne izvajajo verske prakse in bi ob njihovem izobčenju ostali brez večine še deklariranih vernikov. Koga bi pa potem vodili in s čim bi potem nadzirali svoje pripadnike in konec koncev, kdo bi potem tej klerikalni vodilni eliti omogočal financiranje za njihov obstoj in nadvlado pranja možganov.  Vsa ta dejstva nimajo nič skupnega ne z vero, ne z Bogom, še najmanj pa s skrbjo za dobrobit otrok in družine. To je le boj za »BLAGAJNO« in ne za podobo in pojmovanje ali definicijo družine.

Toda ta  podoba naravne svete in edino zveličavne družine, razumnemu bitju (človeku) ne more biti osnova za pojmovanje, ovrednotenje in definiranje človeške družine. Vsaj meni ni znano, da bi v pretekli zgodovini še kateremu človeškemu zakonskemu paru otroka naredila kakšna Božja oseba (Sveti Duh) ali od njega poslani poslanec. So pa poznane družine, ki pa zopet nimajo nič skupnega s Sveto ali edino pravo, ki imajo zakonske otroke, druge, ki imajo nezakonske otroke in poznane a po navadi tudi v "svetih družinah" skrite, ki imajo podtaknjene otroke "semena prešuštva". Tudi družine, kjer sta zakonca reševala izpolnitev starševstva z umetno oploditvijo niso zagovarjanje naravnega, svetega, božjega načrtovanja družine.

Če nam torej želijo plasirati ideal edino prave naravne družine in razvrednotiti oziroma negirati obstoj enostarševske, kombinirane, rekonstruirane, rejniške, posvojitvene in istospolne, bi morali najprej korenito spremeniti svoj odnos in svoje početje in izvajanje virske pripadnosti v resnicoljubnosti do svojega lastnega verovanja.

Naš greh naj pogledajo v zgodovinskem odsevu lastnega greha v ogledalu njihovega verskega prepričanja, da jih Gospod najde čiste ob ponovnem prihodu.  To ogledalo bo pokazalo tudi vse zgodovinske grdobije prešuštev, posilstev, detomorov, pedofilije skrite pod plaščem celibata, duhovništva in redovništva.

Ker se žal ne morejo ali nočejo osvoboditi vezi zmotne preteklosti in v zagovor tradicije za ublažitev smradu namesto koromača uporabljajo skrb za otroke in namesto teles na ognju grmade preteklosti zažigajo naše duše. Žal so protislovno njihovim prizadevanjem na tej grmadi duše otrok drugačnih družin. Tako ugotovimo, da so se namesto "svetih borcev" inkvizicije za svetost vere in svojega pojmovanja družine spremenili v sodobne kralje Herode, ki pokončujejo enakopravnost pravic nedolžnih otrok iz nepriznanih oblik družin.

#159: mama** - Re:  

 vrjemte,niti mame pa oceta ni prijetno zalotit v postli. Lp

Bravo! 

RKC držim za besedo, da bo z morebitno uveljavitvijo zakona ukinjeno sofinanciranje države zasebnih katoliških vrtcev in šol. In obljubljam, da v kolikor ta božja beseda ne bo uslišana, da si bom močno prizadevala v tej smeri! 

https://www.youtube.com/watch?v=rqHRmw_5fxA !!!

Pozdravljeni!

Na spodnji povezavi si lahko ogledate 15-minutni film, ki so ga marca 2012 posneli študenti in profesorji Oddelka za kulturno antropologijo, ki med drugim predstavi bistvene antropološke ideje in informacije, ki jih bi moral poznati vsak, sploh pa tisti, ki se ukvarjajo s politiko družine.

Misliti družine (2012):

https://www.youtube.com/watch?v=rqHRmw_5fxA

- družina ni "naravna "tvorba, ni vpisana v človeško biologijo!

- družina je družbena tvar in se skozi čas in prostor venomer spreminja, kaj takega kot "tradicionalna", "narvna" ali "prvotna" družina, ki naj bi od vekomaj bila nespremenjena, ne obstaja!

- skupnosti, ki jih razumemo kot družine, so po svetu zelo različne, nekatere skupnosti pa niti ne poznajo koncepta in besede, ki bi ustrezala evropski ideji "družine", to ni objektiven (etski) pojem!

- družina ni osnovna celica družbe, reprodukcija družbe se ne začne z družino, ampak z materjo in otrokom!

- otrok ne potrebuje nujno mame in očeta! potrebuje ljubezen in pozornost! Seksualne navade staršev pri vzgoji nimajo nobene veze, prav tako ne, kaj imajo starši med nogami. Vlogo starša lahko odigra kdorkoli. Ena ženska, dva moška, tri ženske, brat, ...

- sorodstveni sistemi po svetu so zelo raznoliki in zapleteni, otroci nekje (Papua Nova Gvineja) lahko odraščajo povsem uspešno z materjo in njenimi bližnjimi sorodniki (a brez očeta), spet drugje (Havaji) otrok vse materine sestre pojmuje kot starše in jih imenuje "mama". Oblike življenja po svetu so izjemno pestre!

- homoseksualne skupnosti niso neka odklonska vedenja, ki bi jih sproducirala moderna doba... Homoseksualnost poznajo vse človeške skupnosti, prav tako drugi primati in živali. Ljudje so od nekdaj imeli zelo raznolika in pestra seksualna življneja, heteronormativnost pa je zgolj ena od oblik razumevanja spolnosti, ki je v sedanjem času pojmovana kot "normalno vedenje." Kot je poudrjal filozof Michel Foucault je spolnost vedno tudi tarča mehanizmov nadzora in oblasti, tisti, ki ne ustrezajo prevladujočemu pojmovanju "normalnega" seksualnega življenja (npr. homoseksualci) prek teh mehanizmov postanejo tarča vseh mogočih grozot.

#227: Argumentov proti ravno ni - Re: Re: Re:  

Se ni zgodilo  nič posebnega??????

Glej Video: Kaj se je zgodilo v Massachussettsu po izenačitvi zakonske zveze in istospolne skupnosti

#294: -  

 PROTI SPREMINJANJU NARAVNEGA!

PROTI IDOKTRINACIJI NAŠIH OTROK Z LGTB IDEOLOGIJO!

PROTI LGTB CERTIFIKATOM V JAVNI UPRAVI!

Strokovnjaki potrdili pogostejše čustvene težave pri otrocih, ki živijo v istospolnih partnerskih skupnostih

Avtor ene novejših raziskav, ki zajema več novejših študij o otrocih iz istispolnih gospodinjstev je raziskovalec in profesor sociologije iz Washingtona Donald Paul Sullins.  Komentar k omenjeni raziskavi je napisal Mark Regnerus, izredni profesor sociologije na Teksaški univerzi v Austinu (University of Texas at Austin), zunanji raziskovalec pri njihovem Centru za raziskavo prebivalstva (Population Research Center) in višji znanstveni sodelavec  na Inštitutu Austin za raziskovanje družine in kulture (Austin Institute for the Study of Family and Culture). V nadaljevanju lahko preberete povzetek komentarja ...

Raziskava prebivalstva je zajela 2700 istospolnih parov, definiranih kot »osebe, ki imajo zakonskega ali izvenzakonskega partnerja istega spola. Med temi jih je 582 v skupnem  gospodinjstvu  imelo otroke mlajše od 18 let. Na nabor vprašanj jih je med temi odgovorilo 512.

Objavljene raziskave, ki zajemajo Študijo novih družinskih struktur  (New Family Structures Study, NFSS), Dolžinsko študijo zgodnjega otroštva (Early Childhood Longitudinal Study, ECLS), Cenzus ZDA (US Census, ACS),  Kanadski cenzus (Canadian Census)  in Nacionalno spletno zdravstveno raziskavo (Nation Health Interview Survey) , vse kažejo na primerljivo osnovno poročilo, namreč, da se otroci, ki odraščajo s poročenima očetom in mamo bolje uspevajo.

Rezultati razkrivajo:

1. Pri osmih od dvanajstih psihometričnih meritev je tveganje za klinične emocionalne težave, razvojne težave ali potreba po posegu stroke za duševno zdravje skoraj dvakrat večja pri otrocih istospolnih staršev kot pri otrocih heteroseksualnih partnerjev.

2. Ocena otrok s hudimi čustvenimi težavami je pri istospolnih partnerjih 17%, v primerjavi s 7% pri otrocih heteroseksualnih partnerjev.

3. Stopnje motnje pomanjkanja pozornosti so prav tako višje; pri istospolnih parih 15.5% , pri heteroseksualnih  7.1%. 

4. Enako velja za učne težave; pri istospolnih partnerjih 14.1%, pri heteroseksualnih skoraj polovica manj.

Raziskava dokazuje, da ni enakovrednega nadomestila za to, kar lahko nudita biološka mati in oče. Tudi ona dva sicer nista zagotovilo za uspeh. Prav tako tudi ni vedno možno, da bi bila v družini oba. A se verjetnost čustvenih težav tako vsaj ne podvoji.

Najpogostejše težave, za katere se ve, da pogosteje težijo istospolne odnose in gospodinjstva so:
• nestabilnost odnosa,
• nestabilnost nastanitve,
• zdravstveni in emocionalni izzivi,
• večja ekonomska negotovost (pri ženskih partnerkah),
• in morda še najbolj značilno - pomanjkanje dveh bioloških povezav z otrokom.

Še en podatek, ki ga ne smemo spregledati je, da je pri istospolnih parih z otroki  stopnja razveljavitve zakona dvakrat večja kot pri heteroseksualnih parih z otroki.

Angleški povzetek študije je objavljen tukaj

#296: -  

 Jaz tudi. Se vidimo na UE pri podpisovanju zahtev za referendum!

#298: - Re:  

OTROCI BODO ISTOSPOLNE LAHKO LJUBILI, A TUDI ČUTILI BOLEČINO OROPANOSTI

Spoštovani g. Miro Cerar! Prebrala sem intervju z vami na spletnem portalu Siol.net, ki je me spodbudil, da vam kot mama in delavka na pedagoškem področju napišem nekaj vrstic. 

Moram reči, da sem bila najprej kar razočarana, ko sem ugotovila, da tudi vi ne uvidite naravne pravice otrok do obeh staršev in tega, kako jo bo sprememba zakona o zakonski zvezi in družinski razmerjih v vsej možni širini brezskrbno kršila.
To, kar z novo zakonodajo uveljavljate, pomeni, da je v štartu življenja za vsakega otroka enako dobro, da ga vzgaja katerikoli poljubni in dovolj sposoben par (pa verjetno kmalu tudi posameznik), ki ga ima dovolj rad.

OTROCI BODO SAMI POVEDALI, KAJ JE ZANJE NAJBOLJŠE
Zastavite (pošteno, brez manipulacij) to trditev otrokom – in povedali vam bodo, kaj je zanje najboljše! Seveda tiste, ki nimajo možnosti živeti z rodnimi starši, vprašajte tudi, ali bi želeli živeti s svojo pravo mamo in očetom, ki bi jih ljubila. KDOR ima otroka zares rad, te ključne potrebe ne bo spregledal.
Otroci sami bodo jasno doživeli in videli, da se v naravi rojstva in obstoja človeka VEDNO pojavljata mama in oče. Otroci bodo do spoznanja tega »manjka« prišli sami, brez prepričevanj »z druge strani«. SAMI bodo vprašali svoje istospolne skrbnike – če se jih pri tem le ne bo omejevalo –, od kod so prišli, kdo pravzaprav so... Kljub vsem ljubečim odgovorom BODO spraševali ZAKAJ GA/JE NI …

NAVIDEZNA ENAKOVREDNOST VZGOJE SE NE DA UZAKONITI IN PRISILITI
Takšna navidezna "enakovrednost" vzgoje (da je vseeno, s kom si, samo da te imajo radi), se ne da uzakoniti, se ne da prisiliti. Tega, da je vse enako dobro, vam otroci NE BODO VERJELI oziroma vam bodo verjeli samo določen čas. V skladu s svojim spoznavnim razvojem bodo prišli do tega, da si bodo želeli družinske popolnosti, pa četudi jim tisti, ki mislimo drugače, nikoli ne bomo rekli nič. Menim, da je takšna totalna prevzgoja, kjer otroci tega primanjkljaja sploh ne bi »zaznavali« oziroma občutili kot bolečino, mogoča samo v primeru, kjer primeri popolnih, naravnih družin sploh ne bi obstajali. To pa se v človeški zgodovini še ni zgodilo.

SPOL IZVORNIH STARŠEV NI NEPOMEMBNA OKOLIŠČINA!
Verjamem, da bodo otroci ne glede na okoliščine ljubili svoje istospolne skrbnike, vendar bodo kljub temu čutili bolečino zaradi oropanosti izkušnje ključne pripadnosti in identitete, ki je ne nazadnje fizično zapisana v naš genotip in fenotip. V ospredje že prihajajo zgodbe odraslih ljudi, ki pripovedujejo prav o bolečini tega vzgojnega »vzorca«.
Mimogrede – pri dosedanjih posvojitvah se prakticirajo redni stiki s pravimi starši, v kolikor je to le mogoče. Vam to o čem govori? Zakaj menite, da je to ravnanje prepoznano kot pomembno, bistveno?
Zakonodaja pri posvojitvah zdaj tudi predvideva, naj bi bile okoliščine življenja v posvojiteljski družini KOLIKOR SE LE DA podobne izvornim (denimo barva kože, kultura, vera, jezik …). In zakaj bi si privilegirana družbena elita dovolila spol izvornih staršev – našo naravno danost – obravnavati kot nepomembno okoliščino za razvoj otrok? Ali bomo to še upoštevali ali pa bomo po sprejetju nove zakonodaje končali na % delitve otrok med te in one pare?

PREVEČ OTROK JE, KI ODRAŠČAJO BREZ PRAVIH STARŠEV – ZAKAJ UMETNO USTVARJATI NOVE?
Sedanji čas je za družine že tako zelo naporen – mnogi otroci, ki morajo odraščati brez enega ali obeh staršev (smrt, ločitve, zasvojenosti, odsotnost staršev zaradi sledenja lastni karieri …), TRPIJO.
Sama lahko iz svoje šolske prakse povem, da so se stiske otrok zaradi odsotnosti pravih staršev (ne glede na vzrok) jasno odražale v njihovem funkcioniranju, čeprav je debata o tem pri nas celo v pedagoških vodah malodane tabu tema.
Pridobivanje otrok, ki otroke že v štartu načrtujejo tako, da bodo živeli brez rodnih staršev, se mi zdi nesprejemljivo: ne glede na to, ali gre za homoseksualni par ali heteroseksualni par ali celo posameznika (kot se že dogaja v tujini).
Zakonodaja, ki to omogoča, močno precenjuje otrokovo celostno zmožnost dojemanja in razumevanja pogojev, v katerih živi in so v nesoglasju s tem, po čemer najbolj hrepeni - po pravem očetu in mami.
Gre za bistveno razliko, ali so otroci že v situaciji, da potrebujejo posvojitelja ali umetno ustvarjamo potrebo po posvojitvi. Družba bi si morala prizadevati, da bi bila potreba po posvojitvi stvar izrednih razmer in ne običajna norma.
To, da se pojavljajo primeri, ko otroci ne morejo živeti z rodnimi starši, ne pomeni, da ni pomembno, ali otroci živijo s svojimi rodnimi starši ali ne. Je teh situacij treba umetno in sistematično ustvarjati še več?
Prepričana sem, da bo predlagana zakonska rešitev (ki bo vplivala na to, kako se pojmuje družina, kaj pomenita rodna oče in mati), otroke, ki so že tako v težkem položaju, dodatno obsodila na trpljenje v življenju zaradi pomanjkanja idealnega vira pripadnosti, ki izhaja iz temeljnega, naravnega hrepenenja po obeh starših, tako očetu kot materi.

DRUŽINA S PRAVIM OČETOM IN MAMO BI MORALA BITI PRIVILEGIJ ZA VSAKEGA OTROKA
Spoštovani gospod predsednik vlade, zavedajte se, da ljubezen otroka, ki nima privilegija, da živi s svojimi starši, do lastnih skrbnikov in njegov morebitni zunanji uspešen razvoj, še ne pomenita, da je to zanj najboljše.
Otrokova primarna potreba je, da živi s pravim očetom in mamo, naloga družbe pa, da TO celico maksimalno podpira in zanjo ustvarja PRIVILEGIJE, tako da bi se mama in oče lahko trudila zanjo tudi v manj ugodnih pogojih.

IN ZGODBA SE TU NE KONČA …
Iz izkušenj v tujini (predvsem Kanada, ZDA) se jasno vidi, da se zgodba ne konča pri zakonski izenačitvi istospolnih zvez. Ker se človeške narave z zakonom ne da preusmeriti v nekaj, kar ni, je logična posledica, da se zagovorniki sprememb poslužujejo represivnih ukrepov, ki tistim, ki glede človeške spolnosti in vzgoje otrok mislimo drugače, onemogočajo normalno javno življenje in celo vzgojo lastnih otrok.
To je še en dokaz, da ne gre za nekaj, kar je v dobro družbe, da je potreben razmislek in dialog ter iskanje boljših in ustreznejših rešitev za vse strani. 

Pismo bralke je bilo objavljeno 20. februarja 2015 tukaj

#297: -  

 10 sekund googlanja je pokazalo, da je pri tej "študiji" bilo veliko faušarije in ni sprejeta pri večini strokovnjakov.